Pesimist? Optimist s prakso

Besede, ki jih modri možje izrečejo ob točilni mizi, lahko bi tudi rekli modrostni mizi (saj za njo stojijo modri možje) med tem ko svoje grlo hladijo z osvežilno pijačo. Bolj kot je njihovo modrovanje razgreto, bolj je potrebo glavo ohladiti in bolj žive postajajo njihove debate. 

Lahko bi napisal tudi bolj z realne plati, kot je vresnici, torej da nekaj decov stoji za šankom in pametuje ter se v nedogled pritožuje nad stanjem, ki nas obkroža.

Sam kot malo pišče sedim v kotu in srebam toplo mleko z medom. Če že ravno nismo v deželi kjer bi se cedila mleko in med, pa si lahko vsaj predstavljam, da je tako. Kaj dosti ne govorim, kajti gospod še nisem.

Tam za točilno mizo stoji prileten gospod, bolj manjše rasti, ki prav tako ne govori kaj dosti. Večinoma posluša, njegove steklene oči pa so prikovane na ekran. Če že kaj doda tej modrostni debati potem navadno reče: "Resnica je nekje vmes." 

Za razliko od večine besed izrečenih za tisto mizo bi se s temi celo strinjal. Dodal bi, da nekje vmes med drugo in tretjo rundo. Takrat ko so torej jeziki že malce razvezani, ušesa pa še pripravljena na poslušanje. Za tretjo rundo se kaže neko obratno sorazmerje. Nekaj več tišine na začetku je ponudilo svoje mesto poslušnosti, sedaj po tretji rundi pa današnji oktet (število članov je iz dneva v dan drugačno) postaja podoben staremu cerkvenemu pevskemu zboru, kjer je navadno toliko-glasno petje kot je število članov tega zbora. Dirigenta ne potrebujejo saj leti vsevprek. 

Zanimivo je, da čeprav so mi ti ljudje popolnoma neznani, postajajo njihove besede vedno bolj del mene. Njihovo udrihanje vsevprek, kot bi s koso kosil travnik, me spravlja v nekakšno nezadovoljstvo. 

Mimo pride natakarica in me vpraša, če bi še kaj naročil. Odvrnem da ne, pa me malce bolje pogleda in vpraša zakaj zgledam tako zagrenjen. Izmislim si, da bo to verjetno zato, ker mi je dala gozdni med namesto cvetličnega in da ima ta bolj grenek okus. Nasmeje se in reče, da sem res neumen, da si njihove besede ženem k srcu. Nasmešek ji vrnem, čeprav bolj kisel in dodam, da se je očitno tudi mleko vmes skisalo. 

Sem prav zares postal pesimist? Ne. Optimist s prakso sem. Torej, realist. Stvarno gledam na reči.Lahko bi rekel, da sem verist, pa ne v smislu pripadništva verizmu, ampak kot tisti, ki mu je resnica ljuba. Ah, k vragu z latinskimi izrazi. Resnicoljub. Da, tako bi povedali lepo po slovensko. Ljubezen je sestavni del optimizma, saj je venomer to optimalna možnost. Resnica je moja praksa. Prav res je praktična, zmeraj je pri roki. 

Ker se je natakrica zacementirala za točilnim pultom kot betonska barikada, sem se po pravilu Mohameda in gore odpravil k njej, da bi poravnal račun. Izkoristil sem priložnost, da si pobliže pogledam te može. Prav povsod jih lahko srečaš.  Prva dva sem zadnjič srečal na ulici, naslednjega pa na avtobusu. Poglej ga, pa saj to je naš poštar. Naslednji mi je znan, čakaj malo, samo da poravnam, preštevam kovance in se spomnim, da se zjutraj srečujeva. In v tej vrsti sem tudi jaz. Zanimivo še nekaj trenutkov pred tem sem sedel, tam za mizo, sedaj pa stojim tukaj in sem del te iste vrste, ki sem jo prej opazoval. 

Malce zmeden sem se odpravil domov. Morda pa je res čas, da preneham s tem mlekom. Ko sem sedel na vlaku sem poslušal mlad par zraven sebe. "Optimist!", je dekle zabrusilo svojemu fantu. Od kaj pa je to žaljivka sem se nemudoma vprašal. Verjetno od takrat, ko je izgubilo prakso, sem si odgovoril.