Pogled nazaj

Usedel sem se, globoko vzdihnil in pogledal po poti nazaj. "Mar sta res minila dva meseca?", sem se vprašal. Da, dva meseca sta pretekla, kot bi mignil. Četudi bi hotel strniti v tem času svoje misli, ne bi mogel. Enkrat sem poskušal, a bilo je na silo in brez pravega življenjskega soka. 

Dva meseca torej. Nekaj dni sem preživel v popolni osami, za knjigami. Po drugi strani je priprava novomašne slovesnosti zahtevala celotnega človeka. Tako so bili dnevi med seboj popolnoma različni. Med kontemplativnostjo sobe in akcijo priprave. Ne vem čisto točno kaj mi bolj ustreza. Zavedam se, da oboje zahteva celoto misli in zbranosti. Nekje vmes bi bilo najbolje. Takšno pa je tako ali tako življenje. Med kontemplativnostjo in akcijo.