Tam v parku

Tam v parku se zbirajo različni ljudje. Ogromno, več kot bi si mislil, je brezdomcev. To niso klateži, da ne bo pomote. Prav tako to niso klošarji. Ne, brezdomci so posebna vrsta. Nekaj izmed njih jih nima strehe nad glavo. Nekaj izmed njih nima prostora v srcu, da bi sprejeli koga vanj. In spet nekateri ne sprejmejo sebe. Brez doma je tudi tisti, ki ga ne sprejme, kajti le če veš kje je tvoj pravi dom...

Ampak nazaj k parku. Tam sem te srečal. Ne samo, da sem vajen, da so med brezdomci večinoma moški. Bila si drugačna že zato, ker si prišla s spoštovanjem. Iz oči ni sevalo sovraštvo do življenja, ampak strahospoštovanje do vsake stvari. Roke so se tresle, ogled je bil prestrašen, žalosten, temno rjave oči so skrivale svojo zgodbo. Obraz ni bil bled ali rumenkast od bolezni, rdečkast od alkohola. Ne, bil je zdrave barve navkljub mrazu zunaj. Kostanjevi lasje in nekaj kar me je pritegnilo. 

Bila je klopca nasproti moje. Slučajno sem se tam ustavil, bolj zaradi neke druge dolžnosti, tako mimogrede, hite, v upanju, da bom čimprej lahko oddrvel naprej. A moje srce se je za nekaj časa zasidralo tam. Poraja goro vrpašanj. Razumem starejše brezdomce, ki so zgubili vse in ne zmorejo kaj več. Ampak ti? Kako ti je uspelo priti tja? Ni se mi zdelo, da bi bile roke prebodene, tudi obraz ni bil rdeč. Nisi spadala tja, pa vendar si sedela na tisti klopci, da prav na tisti klopci. 

In veš... nisem še čisto ugotovil kdo je pravzaprav brezdomec. Ti, ki ti je tista klopca dom, kjer dobiš topel obrok... Ali jaz, ki si ne upam pristopiti do najbližjega, jaz..., ki nisem Samarijan.