Nekaj mojega zate


Kopica voščil takšnih in drugačnih. Že takoj tudi priznam, da jih je bilo iz moje strani obilo, takšnih in drugačnih. Mislim, da se je letos iz mojih ust največkrat zaslišala beseda blagoslov, poleg vedno pristonih zdravje in sreča. 
Saj bi vsakemu posebej izrekel voščilo, pa bi bilo predolgo, verjetno predolgočasno. Bilo bi pa moje. Zatorej je klop najbolj primerna, ker najdeš nekaj mojega zate. 
Dostojevski je tisti, ki že nekaj časa vpliva na moje premišljevanje. Bogastvo jezika, idej, mešanica psihologije, teologije, filozofije in človek. Ne idealen, ampak realen. Tako realen, da na trenutke ni več realen. Ravno zato je ta človek kar se da realen. 

Ta človek torej prejme od Boga svobodo. Dar, ki je človeka zelo obremenil. Zelo nazorno je to prikazano v filmu Bruce Almighty, kjer navaden smrtnik postane bog. Pravi bog mu reče, da obstajata dve pravili: ne sme nobenemu povedat, da je bog in da nikoli ne sme iti preko svobodne volje. Brucu, se pojavi vprašanje, če lahko vpraša zakaj. Bog odgovori: seveda, to je njena lepota (svobodne volje namreč). Mislim, da so s tem povedali zelo veliko. Bog ne gre preko svobodne volje, vpraša (preko vesti) že sedaj in še poslednjič bo takrat, ko bomo stali pred njim, zakaj taka in drugačna odločitev. 

Na eni strani je torej Bog, ki se sprašuje zakaj (še celo na križu, zakaj si me zapustil?). Na drugi strani je človek, ki se sprašuje prav isto. Zakaj sem vendar tu? Zakaj pravzaprav svoboda?

Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le, da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služite drug drugemu po ljubezni (Gal 5,13). 

Svoboda zato, ker smo vanjo poklicani, ker je to Božji dar. Zares velik, saj terja veliko odgovornosti. Svoboda namreč ni početi karkoli se ti zazdi. Ne, možnost odločanja je svoboda. Ta možnost poraja vprašanje zakaj? Ponavadi na obeh straneh. Božji in človeški. 

Pavel torej lepo predstavi dve možnosti svobode. Ena izvira iz človeka, je življenje po mesu in ponavadi spregleda drugega. Druga možnost pa je svoboda v Kristusu, preprosto povedano, nadeti si njegova očala, skozi katera je možno videti bližnjega. Ta svoboda nas preko Njega popelje do drugega. 


"Tisti, ki premaga samega sebe in se obvlada v toliki meri, da more naposled s poslušnostjo vsega svojega žvljenja doseči popolno svobodo, to je, svobodo od samega, in vbežati usodi tistih, ki so preživeli svoje življenje, sebe pa v sebi niso našli." (Dostojevski)

Bi bilo predolgo voščilo, mar ne? Zato naj velja vsakemu posebej, tu, pri meni doma. Želim, da bi si nadel očala, skozi katere je moč videti bližnjega. Kristus je naredil norost in pohujšanje, pa vendar očala, ki jih ni še noben prekašal. Križ, preko katerega se izliva svobodna ljubezen. V tem oziru naj bo leto noro in pohujšljivo - v očeh novodobnih "judov in poganov" - ter, prave Ljubezni polno, v očeh bratov in sester!

Komentarji

Priljubljene objave