Čas

To pa pravim, bratje, čas je kratek. (1 Kor 7,29)

Moteče so te besede. Žal. Ne skladajo se z realnostjo, ki se ji reče sivi vsakdanjik. Sivi vsakdanjik je dolg vsaj kot ponedeljek, če ne kot cel teden, če že ne kot zelo življenje. Prej velja, da je en dan kot tisoč let, kakor obratno (prim. 2 Pt 3,8). Da, to je sivi vsakdanjik s katerim naj bi se vsak izmed nas srečal. In potem te besede...

To pa pravim, bratje, čas je kratek. (1 Kor 7,29)

Podobno pravi Cankar: Čas je zvest hlapec, ni ga treba klicati. Ne, res ga ni potebno klicati, saj smo vendar vpeti vanj. Ko pa nas takole zasužnji ne postane hlapec ampak gospodar. 

To pa pravim, bratje, čas je kratek. (1 Kor 7,29)

Te besede se mi vedno bolj zajedajo v srce. Lahko postane čas dobrina? Jezus na začetku reče: »Čas se je dopolnil in božje kraljestvo se je približalo; spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). In dva učenca se odzoveta, pripravljena sta ga slišati, prav tam ob Galilejskem jezeru. Če prav pogledam sta od takrat naprej Jezusu darovala svoj čas. 

Darovati svoj čas... Spomnim se na naše prednike. Trikrat na dan so posvetili svoj čas Njemu, ko je zvonilo angelovo češčenje. Zvečer so ponovno svoj čas namenili njemu preko molitve rožnega venca. Tudi svoje delo, tudi to so posvetili njemu. Večkrat namreč zavijem na kakšno izmed stranskih poti, ki me peljelo zraven polj in gozdov... Kolikrat tam ozrem kakšno kapelico ali pa znamenje. Vse to me opominja, da so moji dedki in babice svoj čas znali pokloniti njemu. Tako kot tista dva učenca. Pravzaprav kot vsi učenci. 

Tu se očitno srečava tudi midva z Njim. A pojavi se tisti naravni ugovor, da so bili učenci tisti, ki so po celem svetu oznanjali evangelij (Mt 28,20), ne pa jaz. Saj vendar sam nisem poklican v to. Tudi Jona nisem. Tisti besni prerok, ki je spreobrnil Ninive. Ampak, ali je šlo res za Ninive? Ali ni vendar Bog hotel spreobrniti Jona? Ali noče Bog spreobrniti mene in tebe?

To pa pravim, bratje, čas je kratek. (1 Kor 7,29)

Bog želi vedeti ali bova šla ali ne, ali bova zapustila svoj sivi vsakdan in začela pričevati. In tu si ti Jona, jaz učenec in obratno. Pustiva mu, da iz te navadne vode naredi najbolj okusno vino.
Tolstoj je zapisal: trpljenje traja malo časa, življenje pa do smrti. In do takrat imava čas, da se odločiva.

To pa pravim, bratje, čas je kratek. (1 Kor 7,29)