Šah

Dedek in deček, sta se v prijetnem pozno poletnem popoldnevu odpravila na bližnji hrib. Prisrčen kmečki turizem sredi idilične vasi, ki jih je sicer po naših koncih obilo, vendar jih ponavadi zaradi masivnosti mestnih obzidij ne opazimo. Za oba je bil to nekakšen ritual med počitnicami. Dedek je v svojo torbico spakiral pipo in vse pripomočke, ki ji pritičejo. Vnuk pa je v boršo pospravil star šah. Hoje ni bilo ne vem kaj veliko, kar je dedku ustrezalo, saj ni bil ravno med pohodniki. Gostilna je bila dobro napolnjena in vzdušje je bilo zelo domače. Stare lesene mize in klopi, eno izmed njih zasedeta tudi naša pohodnika. Šah je na mizi in bitka se začne. Deček je tudi tokrat uporabil vse sile, da bi premagal starca, a vseeno je tudi tokrat na koncu slišal njegov: 

"Šah, mat!"

Obraz se je dečku skisal v trenutku. Nekako ni mogel razumeti, kako je lahko ta starina, kljub temu, da se je vmes bolj ubadala s pipo kot z igranjem, spet zmagala. Globoko je zavzdihnil in se trdno odločil, da se naslednjič to ne bo zgodilo. 

"Predlagam, da poskusiva še eno zadevo." mu je odgovoril dedek, ki je opazil vnukovo nejevoljo. 

"Poskusiva sedaj figure, ki so ostale na šahovnici v čimmanj potezah spraviti nazaj v prvoten položaj, s tem, da ne smeš pobrati nobene nasprotnikove figure." 

Dečku se je zdela igra zanimiva. Dejstvo, da mu je ostalo le nekaj figur, se je obrnilo v pozitivno saj mu jih je uspelo spraviti v prvoten položaj veliko prej kot dedku. 

Nazaj grede se je deček pozanimal kaj je pomenila nova igra. 

"Naj najprej pokomentiram tvojo igro. Veš, odkar sem naredil prvo potezo, si razmišljal samo to, kako me boš napadel nazaj. Če bi pomislil kdaj zakaj sem naredil to potezo in kaj nameravam narediti naprej, potem bi se mogoče igra odvila v drugo smer. Tako kot v življenju."

"Prosim?" je bil nad zadnjim stavkom začuden deček. 

"Da, tako kot v življenju. Namesto tega, da bi sprejeli dobrohotno pripombo nekoga, ki nas ima rad in nam želi dobro, mi to sprejmemo kot napad. Ves čas se ubadamo s tem, kaj je s tem mislil in namesto, da bi odigrali dobro partijo šaha, kjer ne gre za to, da bi čimprej rekli 'šah, mat' ampak za lepoto potez, ne namesto tega naše življenje postane minsko polje. Drug drugemu nastavljamo mine in upamo, da se bomo ujeli. In saj si videl na koncu, koliko žrtev je padlo na tvoji strani in koliko na moji."

Ko mi je ta isti dedek pripovedoval to zgodbo, ko sva sedela na klopi sredi parka, mu nekako nisem mogel verjeti da bi bil deček tako dojemljiv, da bi lahko razumel kaj mu je hotel povedati. 

"Ne, saj ta deček si ti. Samo preden bi me spet napadel z vsemi bojnimi močmi, ki jih imaš na voljo, sem se odločil, da te zamotim in ti povem na drugačen način kaj mislim."

Dvojni poraz. 

"In tista druga igra, ki sta se jo šla z dečkom?" sem še nekako uspel izraziti svoje zanimanje. 

"Upam, da boš kdaj začel pospravljat figure, ki so po nepotrebnem v bojnem položaju na svoje mesto predno bo padla kupica žrtev. In tudi bolj boš užival v igri. Smisel igre življenja se z iznajdbo bojnega polja uniči in postane morišče. Smisel igre življenja, ki si prizadeva za lepoto potez pa prinaša obema igralcema zadoljstvo." je rekel in vstal iz klopi.

"Lepoto?" sem ga še vprašal. 

"Da, Lepoto. Z veliko. Saj veš, Lepota bo rešila svet. Lepota Resnice. In ko sta dva ali trije zbrani v imenu Resnice, tam je ona sredi med njimi. Pa zbogom!" 

Privzdignil je svoj klobuk in se odpravil domov.