Opravičila


Letos se pretežno ukvarjam s poučevanjem verouka. Čeprav še nisem preštel, se okoli mene zbere tedensko okoli 130 otrok v 8 različnih terminih, v dveh različnih razredih, v 5. in 6. namreč. Prva občutja ob poučevanju verouka so zanimiva, opozorila so postala resničnost in še prej kot sem mislil sem se pridružil Merklinki iz To so gadi in njenim: "Mi nismo bli taki." 
Neke splošne razlike mogoče res ne bi bilo v obnašanju, četudi bi oba razreda skupaj postavil, torej mene v 5. razredu in pa tega sedanjega. Zagotovo pa bi se razlika pojavila v točki, ki se mi zdi nerazumljiva in je nikakor ne morem sprejeti. Prejšni teden sem v petem razredu napovedal spraševanje, to poteka brez javljanja in nenapovedano. Včeraj pa me je presenetilo, prejel sem tri opravičila staršev za spraševanje. Do večera si nisem prišel več na jasno kam gre ta svet. Od opravičila v katerem sem izvedel, da ima dekletce hude migrene in občasno bruha (vesel bi bil če bi me s tem seznanili kdaj prej, ne ko sem omenil spraševanje, ali pa se je to pojavilo ravno zaradi tega?), do dekleta, ki je bilo preobremenjeno v šoli. Zraven pa prištevam tudi opravičilo mame, ki je pred uro stopila do mene in prosila, da ne bi bila hčera vprašana. Ob tem se vprašam kam gre ta svet in... zakaj sploh poskušam posaditi seme na tisto malo tal, kamor še lahko dosežem s potke na kateri stojim v njihovem življenju, ko pa bi bilo potrebno najprej pri njihovih starših razbiti ograjo in malce spremeniti način mišlenja...

Komentarji

  1. Ne se sekirat glede opravičil. Mene so enkrat mamice napadle, zakaj se morajo otroci učiti cel rožni venec. Pa sem jih vprašal: "Ali ga vi znate?", pa rečejo "Ne". No kako pa naj ga otroci potem znajo. Saj je res, ni ravno posrečena molitev, ampak, ko gre za nohte je tudi to dobro. Res pa je, če ne poizkusiš ne veš. Če ne bi nekoč v otroštvu probal špinače, je tudi danes najbrž ne bi jedel.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave