Bogu zapoj, Omica!

Prepevajte, Bogu, prepevajte,

prepevajte našemu kralju, prepevajte.

(Ps 47,7)

Dragi prijatelji!

Ta svetopisemski citat me je našel v teh dneh, ko sem razmišljal o besedah slovesa od naše mame, sestre, tete, prijateljice in znanke Terezije oz. Zinke; za naju z Matijo od najine ome, zame pa od Omice. Ker je to zame vedno bila in bo, mi dovolite, da ji tako rečem. Po spominu sem brskal, kdaj sem v njenih, od življenja utrujenih očeh, videl kanček sreče, zadovoljstva, veselja. Videl sem ga najprej v darežljivosti in gostoljubnosti, s katero me je vsakič sprejela, ko sem zadnja leta sam, prej pa še z mami, prihajal k njej. Želela mi je dati vse, četudi je imela manj, kot sem imel sam, in ni sprejela, da mi ne bi nekaj dala. Vedno, ko mi je skuhala, je čakala, ali jo bom pohvalil, ali bom rekel, da bi še. In zmeraj se ji je zasvetilo v očeh, ko mi je, čeprav šepajoč, z veseljem postregla. Marsikdo ni razumel, zakaj mi je vedno skuhala isto jed. A če nam Bog pri vsej svoji Vsemogočnosti vedno znova pripravlja isto gostijo pri sveti maši, zakaj ne bi Omica pripravila tistega, kar je v mojih očeh ostalo najboljše. Njeni štruklji.

Druga stvar, kjer so se oči zalesketale, kjer so se gube obraza potegnile navzgor, pa je bilo petje. S tem talentom je bila zaznamovana že v otroštvu, ko je v gostilni blizu domačega kraja, kjer je njena mama Frančiška pomagala, prepevala nemškim vojakom. Med vojno jim je bila spomin na hčere in sinove, ki so jih zaradi vojne vihre pustili doma. Kako je njeno mladost zaznamovala pesem, bi verjetno bolje od mene znala povedati sestra Marija, s katero sta si delili očeta, saj Omica svojega dolgo ni poznala.  

Pevski talent se je razvijal in v življenju popeljal Omico po Sloveniji in tujini. Pela je pri več ansamblih, med drugim pri Veselih hmeljarjih, Celjskem instrumentalnem kvintetu in v Triu Slavka Štajnerja. Po pravici vam povem, da o njenem delu premalo vem. Zato ne znam našteti vseh plošč, ki jih je izdala, pesmi, ki jih je napisala. V zgodovino se bo zapisala kot prva zmagovalka festivala Števerjan, leta 1971, z Veselimi hmeljarji. Z res žametnim glasom, navihanostjo v očeh in poskočnim ritmom v sebi je na marsikaterem obrazu izrisala nasmeh, v srcu pa zadovoljstvo. Tako je namreč videti na posnetkih, ki so mi edina zapuščina njenih nastopov. Tudi zato verjamem, da je tako resnična anekdota, da naj bi se za Omičino petje zanimali tudi pri ansamblu Avsenik.

Njeno življenje pa je rodilo še bolj bogate in temeljne sadove: hčerki Marino in Božo. Temu sva hvaležna vnuka Matija in Matevž. Sam tudi za to, da je svoje veselje do petja delila z mano. Med prvimi spomini iz otroštva, ki jih premorem, so tisti iz Celja, ko sem, mislim da niti ne trileten fantič, pel ob Omičinem kasetofonu, ona pa me je ponosno snemala. Ko sem ji v zadnjih letih po telefonu govoril o svojem igranju, se je vedno nasmejala in še kaj vprašala. Skupaj sva zapela na Brezjah, ob maminem rojstnem dnevu. Najina glasova sta zadonela v baziliki pred oltarjem Marije Pomagaj, z mamino najljubšo, Veš, o, Marija. Nazadnje so se najine melodije združile, mislim da ob Omičini 80-letnici, v Lembergu, kar je bilo tudi zadnje snidenje družine, preden smo se leto kasneje poslovili od njene hčerke, mami Marine.

In tu nastopi skrivnost pšeničnega semena. Če sem do sedaj idealistično opisoval življenje Omice skozi oči malega, najmlajšega vnuka, bi rad spregovoril o njem še preko oči odraslega moža, ki večkrat obmolkne pred skrivnostmi, ki jih piše življenje. Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. (Jn 12,24) Mislil sem, da sem že doumel ta Jezusov stavek. Pa sem ugotovil, da me ponovno postavlja v zadrego. Kaj, če pšenično zrno namreč res ne pade v zemljo, kaj, če res ostane samo? Prepuščeno je neusmiljenemu vetru, ki ga nosi sem in tja, obmetava ga kamor hoče in kjer to hoče. Je pšenično zrno samo krivo, da ni padlo v zemljo? Kaj se zgodi z zrnom, ki ne more roditi, ki ne more umreti, ki se ne more več darovati? Kakšne bolečine lahko povzroči talent, ki ne služi več svojemu namenu? Skrivnosti, pred katerimi obmolknem.

Zato bi rad pogledal v to skrivnost z očmi vere. Seme je končno, po 85 letih, padlo v zemljo. Padlo, da bi obrodilo sad. Želim si torej, da so v teh dneh v nebesih že odmevale besede, ki so me našle iz knjige Psalmov: »Prepevajte, Bogu, prepevajte, prepevajte našemu kralju, prepevajte!« Želim, da jih je že slišala Omica. Želim si, da bi ji v nebesih izrekli zahvalo tisti vojaki in vse množice, ki jih je na koncertih tu in tam razveseljevala, jim grela srce, jim vlivala veselje in radost. Želim si, da je v nebesih najprej pozdravila hčer, mojo mami Marino. Želim, da je slišala besede: »Prepevaj, Bogu, prepevaj. Prepevaj našemu kralju, prepevaj!« 

Draga Omica, želim ti nebes, ki si si jih želela.