Konkretnost velikonočnega oznanila s pomočjo spodbude papeža Frančiška

 Povej nam, Marija,

kaj si videla na poti!

Grob Kristusa živega

in slavo sem videla vstalega,

angelske priče, prtič in povôje.

(pesem slednica pri dnevni maši na veliko noč Gospodovega vstajenja)

Odlomek iz čudovite pesmi, ki se bere po drugem berilu na velikonočno nedeljo, prikaže dialog med Cerkvijo, torej nami kot zbranim ljudstvom in Marijo Magdaleno. Njo, ki je bila prva priča vstajenja, sprašujemo, pravzaprav rotimo, naj nam pove, še enkrat več oz. vsakič znova, kaj je videla na poti. Tako odrešilen odgovor, ki je nabit z veseljem, v katerem nam Marija spregovori kot zares živa priča: »Grob Kristusa živega in slavo sem videla vstalega …« »Refren«, v katerega bi se lahko poglabljali znova in znova. V pastoralnem letu Radosti ljubezni, kot ga je Cerkev na Slovenskem v letošnjem letu poimenovala v želji, da bi premišljevali, poglabljali in živeli istoimensko papeževo posinodalno spodbudo, pa ima ta refren poseben ton. Zdi se, da je papež svojo spodbudo uglaševal ravno nanj.

»Zato bi rad videl živega Kristusa, navzočega v mnogih zgodbah ljubezni.« (AL 59) Povej nam, Marija, kaj si videla na poti, torej Cerkev sprašuje Marijo in če bi njen odgovor sintetizirali s papeževim, bi se glasil, da ga je videla v mnogih zgodbah ljubezni. Še več: »Gospodova navzočnost prebiva v resnični, konkretni družini, z vsem njenim trpljenjem, boji, radostmi in njenimi vsakdanjimi zadevami.« (AL 315) Velikonočno oznanilo, ki ga Marija pove učencem, torej prvi Cerkvi, oznanilo, ki Petra in Janeza tako pretrese, da stečeta h grobu, da tudi sama postaneta priči, je pravzaprav konkretno življenje družine, ki velikonočne praznike doživlja v vseh razsežnostih. Doživlja skupno življenje pri mizi zadnje večerje, doživlja skupne molitvene boje, v katerih marsikdo kot učenec omaga, doživlja preizkušnje velikega petka v vseh razsežnostih trpljenja, ki ga je doživljal Kristus in doživlja tudi odsotnost, grobno tišino in smrt velike sobote. Po vsem tem dobi velika noč še tako večji pomen: grob Kristusa živega sam na sebi postane priča, saj je postal vir odrešenja. Tako morejo tudi grobovi naših družin, ko se mnogokrat in v mnogoterih stiskah zdi, da je zlo dobilo svojo bitko, da, prav ti grobovi morejo postati same na sebi priče, vir odrešenja. 

Misel o Božje navzočnosti ima svoj izvor v Pavlovi misli: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.« (Gal 2,20) Zdi se, da nam je duhovnost, ki iz tega izhaja, na Zahodu bolj tuja kot v Vzhodnih Cerkvah. Tako pravi Špidlík: »V spisih V. Losskega beremo, da vzhodna tradicija duhovnost razume kot 'življenje v Kristusu' in ne kot hojo za Kristusom.« (Tretji dan)  Eden glavnih likov mojstra psihološkega realizma Dostojevskega, Aljoša Karamazov, pravzaprav pooseblja idejo, kaj pomeni biti Kristusova ikona, podoba Boga med ljudmi. Če delitve, ki redko prinašajo kaj dobrega, postavimo ob stran, moremo najti tudi za našo, evropsko duhovnost, ki se je znašla v krizi, enega izmed možnih virov. Četudi se zdi, da smo se sprijaznili z mislijo, da je Bog mrtev (kako ironično, da se v istem romanu Dostojevski z anti-likom Aljoše, torej njegovim bratom Ivanom, poigrava ravno s to mislijo in se s tem približa Nietzscheju), lahko odkrivanje, kako Bog prebiva v konkretnih zgodbah ljudi, postane odrešilen grob za nas in naše življenje. Treba je le vprašati: kaj si videla?, treba je le odhiteti h grobu, kjer nas čaka Kristus, ki preko ljubezenskega pisma, ki ga je izpisal na križu, piše nove ikone, nove zgodbe ljubezni v konkretnih družinah, z vsem njihovim trpljenjem, boji, radostmi in njihovimi vsakdanjimi zadevami.«

Besedilo je bilo pripravljeno za prilogo Bodi človek, časnika Novi glas.