In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori. (Mt 26,30)
Besedilo je bilo prvotno pripravljeno za spletni portal casnik.si
Za marsikoga pravzaprav
nepomemben podatek, da so Jezus in učenci ob koncu pashalne večerje odpeli
hvalnico, me je vedno znova presunil. Tokrat pa mi je služil, da sem nekako
povezal in v velikonočno skrivnost odel razmišljanje o apostolski spodbudi
Radost ljubezni oziroma o drugem delu četrtega poglavja (AL 120–164).
Pashalna
hvalnica in hvalnica ljubezni
Omenjena hvalnica je na
skrivnosten način povezala skrivnost velikega četrtka, v katerem se prvič
obhaja evharistija, s skrivnostjo velikega petka, ko naš Odrešenik z dejanjem
pokaže, kaj pomenijo besede: »To je moje tole, ki se daje za vas.« (Lk 22,19)
Morebiti bi bilo na tem mestu dobro opozoriti, da se na križu razodene, kaj je
ljubezen (Štrukelj, Zakon in Devištvo 1995, str. 123) in Kristusova ljubezen do
Cerkve, Kristusovo ljubezen do Cerkve pa napravlja vidno krščanski zakon (pr. t.).
A na tem mestu, ob komentarju Radosti ljubezni, izpostavimo, da je hvalnica
tista, ki je povezala besede velikega četrtka in dejanje velikega petka.
Pavlova hvalnica ljubezni je prav tako lahko povezovalen člen med besedami
zakoncev o popolni podaritvi, ki si jih izrečejo ob obhajanju zakramenta zakona,
in dejanji, ki izkazujejo praznovanje zakramenta v življenju. To nakaže papež:
»Hvalnica ljubezni sv. Pavla, skozi katero smo se sprehodili, nam omogoča, da
se posvetimo zakonski ljubezni.« (AL 120)
Ideal
v luči velikonočnega veselja
Seveda je Kristusov
ideal ljubezni, ki jo zremo na križu, postavljen visoko, tako kot je tudi
opisan ideal v Pavlovi hvalnici. Saj vendarle hvalnica izraža tisto, kar je
Kristus v polnosti dotrpel na križu. Skorajda nedosegljiv ideal popolne
darovanjske ljubezni, izražene na križu, bi mogel človeka obremeniti, tako zelo
obremeniti, da bi ga čutil kot zares povsem nedosegljivega. Po nedosegljivem pa
ne posegamo. Kot opozori papež:
Kljub
temu ne smemo pomešati različnih ravni: dvema omejenima človekoma ne smemo
naložiti silnega bremena, da morata na popoln način posnemati zvezo, ki obstaja
med Kristusom in njegovo Cerkvijo, kajti zakon kot znamenje vključuje
'dinamičen proces od stopnje do stopnje, v skladu z napredujočim sprejemanjem
Božjih darov'. (AL 122)
Zelo dinamičen proces
se je pokazal v velikonočni skrivnosti, ko žene hitijo h grobu mazilit truplo
(Lk 24,1), ko najdejo prazen grob, odhitijo k učencem, ki se jim to zdi
blebetanje (11), z izjemo dveh, ki
tečeta h grobu (Jn 20,3). No, druga dva sta se raje kot h grobu odpravila kar
ven iz Jeruzalema v Emavs, kljub pripovedovanju žena in učencev, ki so bili pri
grobu (Lk 24,13-15). Da ne govorimo o Tomažu, ki je
moral čakati cel teden, da je kot drugi začutil mir in veselje velike noči (Jn
20,24-29).
Križ in Jezusova smrt na prvi pogled prineseta totalen kaos v življenje
Jezusovih učencev. Tek, iskanje in bežanje, po tem ko se je na križu razodela
Jezusova ljubezen. Vendar nikjer ni slutiti, da bi jim Jezus ta tek, to iskanje
in to bežanje zameril. Izkoristi ga, da za vsakega izmed njih postane vir
velikonočnega veselja. V tej luči pa spoznajo veličino velikega petka.
Ne
žalost, veselje!
Večkrat sem že zatrdil,
da imamo kristjani raje temačnost velikega petka kot pa veselje velike noči.
Raje imamo 40 dnevni postni čas kot daljši in za nas pomembnejši velikonočni
čas. Nič nimam proti poglobljenemu doživljanju skrivnosti trpljenja našega
Gospoda Jezusa Kristusa ob češčenju križa na veliki petek. A če se to notranje
doživljanje pozna na resnem, žalostnem, in še bi lahko našteval, obrazu, potem
bi pričakovali, da se bo veselje velike noči poznalo na veselih, radostnih
obrazih pri obhajilu ob veliki noči. A pojdimo raje nazaj k Radosti ljubezni: »V zakonu je treba negovati veselje
ljubezni.« (AL 126) Všeč mi je izraz negovati, saj nega izraža neko
dolgotrajno dejanje, kjer včasih učinki niso takoj vidni, so pa blažilni, spet
drugič pa lahko pridejo na plano v hipu. Nega lahko zahteva velike žrtve,
včasih pa je skrivnost v majhnih detajlih. Sploh pa ne smemo pozabiti:
»Domišljijske
predstave o idilični in popolni ljubezni, ki ne upoštevajo spodbud za njeno
rast, so brez vrednosti. Nebeška predstava o zemeljski ljubezni pozablja, da je
najboljše tisto, kar še ni bilo doseženo, vino, ki zori s časom. Tako so
poudarili škofje iz Čila: »Popolne družine, ki nam jih predstavlja varljiva in
potrošniška propaganda, ne obstajajo. V teh družinah leta ne minevajo in v njih
ni ne bolezni ne bolečine in ne smrti. (...) Potrošniška propaganda kaže
sanjsko podobo družine, ki nima nič opraviti z resničnostjo, s katero se morajo
dan za dnem soočati možje in žene v družini.« Bolj zdravo je z realizmom
sprejeti meje, izzive ali nepopolnosti in poslušati klic k skupni rasti;
ljubezen spodbujati k zorenju in skrbeti za trdnost zveze, ne glede na vse, kar
se lahko zgodi.« (AL 135)
Male
skrivnosti velikih mojstrov …
Izpostavil bi štiri
začimbe, ki bi mogle okrepiti nego ljubezni, četudi jih je moč v spodbudi najti
še več: ljubezniv pogled, poslušanje, lepa beseda, majhna dejanja ljubezni. V
teoriji spet preprosto, v praksi teže, pa vendarle, ne smemo reči, da pretežko.
»Pogled, ki drugega ceni, ima velik pomen
in skopariti z njim običajno škodi.« (AL 128) Saj veste, kot vstali Kristus gleda na svoje učence, ki begajo,
tečejo, se bojijo …
»Pomembno
je, da si vzamemo čas, dragocen čas, ki je v tem, da potrpežljivo in pozorno
poslušamo, dokler drugi ni izrazil vsega, kar je želel izraziti. To zahteva
askezo, da ne začnemo govoriti, preden je napočil pravi trenutek.«
(AL 137) Zakaj ne bi bila askeza govora velikonočni odgovor na obilico postnih
akcij? Četudi si Tomaž ni mislil, je vstali Kristus slišal, kar mu je imel
povedati …
V družini »je treba uporabljati tri besede: »prosim«, »hvala«,
»oprosti«. Tri ključne besede!« […] Ne bodimo skopi v rabi teh
besed; bodimo velikodušni in jih ponavljajmo dan za dnem, kajti »so trenutki
tišine, ki nas težijo, včasih tudi v družini, med možem in ženo, med starši in
otroki, med brati in sestrami«. Nasprotno pa prave besede, izrečene
v pravem trenutku, ljubezen varujejo in spodbujajo. Velikonočni pozdrav
vstalega Kristusa se izraža v veliki preprostosti besed: »Mir vam bodi!« (Jn
20,19)
Potrebne so kretnje pozornosti do drugega in znamenja naklonjenosti.
(AL 140) Kot vstali Kristus vabi Tomaža: »Položi svoj prst sem in poglej moje
roke!« (Jn 20,27) …
…
veliki mojstri, preprostih dejanj
In včasih najdeš
navdih, da kakšno stvar razložiš ali pa da se po njej celo ravnaš, ne v dolgih
teoloških traktatih pač pa v nekem filmu …
Treba
je negovati veselje te kontemplativne ljubezni. Ker smo ustvarjeni za to, da
ljubimo, vemo, da ni večjega veselja, kot je skupno dobro: »Dajaj in prejemaj.
In razveseli svojo dušo, zakaj v podzemlju boš zaman iskal veselje« (Sir
14,16). Največje radosti življenja se porajajo, ko lahko osrečimo druge, v
predokusu nebes. Spomnimo se na posrečen prizor iz filma Babettino kosilo (Il
pranzo di Babette), kjer velikodušna kuharica prejme hvaležen objem in pohvalo:
»Kako zelo boš razveselila angele!« Dobrodejno in poživljajoče veselje je v
drugih vzbuditi zadovoljstvo in jih gledati, kako uživajo. Ta radost, ki je
učinek bratske ljubezni, ni ugodje nečimrnosti nekoga, ki gleda samo nase,
temveč je radost tistega, ki ljubi, ki se veseli sreče ljubljene osebe –
radost, ki se izliva v drugega človeka in postane v njem rodovitna. (AL
129)
Stopimo na pot
odrešenja …? »In ko so odpeli hvalnico,
so odšli proti Oljski gori.« (Mt 26,30)
Komentarji
Objavite komentar