Trije vidiki vračanja v preteklost

V nedeljo je duhovnik pri maši nagovoril otroke. Praznovali so obletnico krstov. Med drugim je rekel: "Tudi ko oči in mami dožitiva kakšno hladno vojno, je potrebno biti stanoviten. Pravzaprav lahko težke trenutke uporabita zato, da se še bolj povežeta. Kajti obljuba je veliko več, kot pa težave, ki jih preživljata. Vidite, tudi v tem moramo biti stanovitni." 

Na splošno je govoril o stanovitnosti. Ob njegovih besedah sem se zdrznil. Kaj pa če je v cerkvi sedel kdo, ki je bil ločen? Kdo, ki ni uspel biti stanoviten. Se lahko upravičeno čuti prikrajšanega, napadenega? Po mojem mnenju ne. Duhovnik namreč ni nikogar grajal, da v preteklosti ni bil stanoviten. Pozival pa je, da bi bili v prihodnosti toliko bolj stanovitni. Na nek način ima tak človek (po analogiji s Pavlovim: "...kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost..." (Rim 5,20)) še večjo možnost, da na podlagi težkih življenjskih okoliščin v preteklosti popravi kar se je zgodilo. Pri tem je potrebno poudariti, da še enkrat več, ne govorimo o preteklosti. O sedanjem in prihodnjem stanju. 

S prijateljem filozofom in teologom večkrat soočiva svoja mnenja. Večkrat me opozori, da mu je že precej nadležno, da se na t.i. "desnem polu" tako radi vračamo k temi povojnih pobojev. Sam sem precej drugačnega mnenja. Če namreč apliciram zgoraj napisano, potem je potrebno poudariti, da ne govorimo o preteklosti. Govorimo o sedanjem in prihodnjem stanju. Ne glede na to, kaj se je dogajalo med vojno, so naši gozdovi še vedno polni ljudi, ki niso pokopani na primeren način. Pravzaprav so zavrženi kot živali. To sploh ni vprašanje krščanstva. To je vprašanje judovstva (Tobijeva knjiga) in pa vprašanje grške antike (Antigona). Če imamo v naši družbi še vedno nekaj tisoč ljudi nedostojno pokopanih, potem je z nami nekaj narobe. Predvsem z našo apatijo. To je resno vprašanje sedanjosti in prihodnosti. Želim si dostojnega pokopa nekoč. Nihče mi ga ne garantira. Vsaj ob takšni družbeni klimi. 

In še tretji vidik, ki nam odkriva isti smoter vračanja v preteklost. Odločil sem se, da ga vzpostavim, saj se dotika temelja katoliškega učenja, četudi mogoče ni tako problematičen. Sveta evharistija. Tudi tu ne gre za vračanje v preteklost. Takšen Bog, ki bi se ga tako spominjali, bi bil Bog preteklosti, Bog spomina. Čeprav je to Bog Abrahamov, Bog Izakov, Bog Jakobov (torej naših očakov, prednikov) je tudi Bog, ki je (2 Mz 3,14). Sveta evharistija ni spomin na nek dogodek v preteklosti (zadnja većerja, trpljenje in vstajenje) ampak je nekaj sedanjega za prihodnost. Kristus je sedaj navzoč na oltarju, da  bi nas okrepčal za prihodnost. Zato po kesanju pri maši ne govorimo več o preteklosti, pač pa o sedanjem in prihodnjem stanju.

Kristjan tako ni preteklik, čeprav bi marsikomu ugajalo. Smo sodobniki, naj bi bili celo bolj, kot tisti, ki sami sebe označujejo za napredne, liberalne itd. Njihova sedanjost pa ne presega Antigone iz 5. stol. pr. Kr. Toliko o sodobnosti.