Mami Marini

Sveti Hieronim je zapisal: »Ne žalujmo, da smo izgubili tako ženo, marveč Boga hvalimo, da smo jo imeli.« Prijatelji, sveta daritev, ki smo jo obhajali, je v samem bistvu vedno zahvala Bogu, zahvala za vse kar nam daje. Tako nas je Vsemogočni Bog leta 1955 blagoslovil z novim življenjem, ki je bilo obujeno z imenom Marija. Njena mladostna pot je bila, kot mi je rada pripovedovala polna prijetnih brezskrbnih dogodivščin. Pred 26. leti pa je Bog ponovno vstopil v njeno življenje. Takrat se tega sprva ni zavedala, pa vendar je na novoletni večer, ko so vsi pozdravljali novo leto '88, na oknu v solzah in slabostih prosila: »Bog, prosim, daj mi tega otroka!« Tako sem pred 25. leti v njeno življenje vstopil jaz. Ni šlo brez zapletov. Rojen sem bil ob njenih velikih mukah in klinično mrtev. Besede, ki mi jih je  položila v zibelko so bile: »Ne se jim pustit.« In kot vidite mi je uspelo. Spet je polna intuicije izbrala ime, ki pravzaprav ustreza nam vsem, glede na njene muke in težave pa meni še prav posebej: Matevž, kar pomeni Božji dar.

Tekom let je Bog vedno bolj vstopal v najina življenja. Na tej poti sva pravzaprav drug drugega učila in bodrila. Najin dom je postajal vedno bolj krščanski. V vsakdanjik in praznik sva počasi vnašala molitev, blagoslov in druge običaje.

A Bog se ni zadovoljil zgolj s površinskostjo. Hotel je, da najin dom vedno bolj postaja Kristusov. Zdravje moje matere je bilo že od mladosti načeto. Skozi je dala ducat anestezij, še več različnih operacij in posegov. Večkrat je v šali dejala, da še nima mesta na telesu, kjer ne bi bila prerezana. Pred več kot enim letom so težave postale resnejše, saj so zdravniki ugotovili, da ima izredno slabo srce. Čeprav je bila že takrat blizu prehoda v večnost, se Bog očitno še ni odločil, da jo sprejme k sebi, kot je sama večkrat ugotavljala. Letos avgusta pa si je na svoja ramena naložila nov križ, z diagnozo, da je bolezen neozdravljiva. Tudi tega se ni ustrašila, ampak jo je sprejela mirno. Na njen rojstni dan sva se ustavila na Brezjah in vse skupaj položila na Marijin, materin oltar.

Križ, ki ga je mami nosila je postajal vedno težji. Zame je bil velikokrat pretežak. Rad bi se ji opravičil za to. Ko se nekdo tako pogumno spopade z boleznijo se počutiš ob njem nemočnega in šibkega. Kako rad bi ponesel v življenje mamino vztrajnost, pogum in voljo! Naposled sva oba spoznala, da je čas, da gre od doma v bolnišnici podobno oskrbo. Odločila sva se za Hospic. Njena stiska je postajala čedalje večja. V sredo, na dan ko se je poslavljala od doma in življenja sem tako zaslišal besede: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!« Kakor Kristus na križu je moja mami začutila popolno zapuščenost od Boga. Pa vendar vere ni izgubila. Ko sem ji pripravljal kovček sem vanj položil Kristusa Križanega, ki sem ji ga letos dal za rojstni dan in blagoslovljeno vodo. Preden je zapustila dom, na katerega je bila zelo ponosna, se je, kot je bilo v njeni navadi, prekrižala z blagoslovljeno vodo.

Naposled je še isti večer postal križ bolezni pretežak tudi za mami samo. Tiho, brez besed, je preložila svoj križ na Kristusove rame. Gregor Čušin lepo opiše to srečanje s Kristusom:

Brez besed bova obstala ko napočil bo moj čas.

Vem da z nasmehom me objel boš spet in brez besed pobožal moj obraz.

In bo končano kar se je začelo.

Umrlo bo kar je živeti smelo.

Nov svet bo vstal, sonce sijalo, kar od križa bo ostalo in zgorelo bo v ljubezni brez besed.

S tem srečanjem je mami dopolnila zadnji del mojega diplomskega dela Vprašanje svobode v delu Bratje Karamazovi Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Tam sem napisal, da se skrivnost svobode skriva v skrivnosti pšeničnega semena: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Danes lahko mirno rečem, da se odgovor na vprašanje svobode skriva v zadnjem koraku in prepreki, ki nam ovira popolno svobodo v Kristusu. Mami je ta prag prehodila mirno in tiho v sredo zvečer.

Dragi prijatelji, mi pa ostajamo tu. Prosim vas, naj se vaš pogled ne ustavi pri krsti. To bi bilo za mami premalo. Ozrite se preko, mimo oltarja naj vaš pogled seže do oltarne slike ali pa freske, ki prikazujeta isto. Mamina zavetnica Marija se vzdiguje v nebo. Dovoljeno nam je, da na tem mestu vidimo mami Marino.

Tudi Dostojevski, ki je bil najina skupna ljubezen, je Brate Karamazove zaključil na podoben način. Otroci se z Aljošo Karamazovim zberejo ob pogrebu dečka Iljuščenke.

»Karamazov!« je vzkliknil Kolja! »Ali vera zares uči, da bomo vsi ostali od mrtvih in oživeli in bomo spet videli drugega in vse, tudi Iljuščenka?«

»Prav gotovo bomo vstali, prav gotovo se bomo videli in veselo, radostno bomo pripovedovali drug drugemu vse, kar je bilo,« je na pol smeje se, na pol vzneseno odvrnil Aljoša.

»O, kako bo to lepo,« se je iztrgalo Kolju.

Prijatelji, naj bo ta nedelja prav res zahvalna. Zahvala za upanje, ki nam ga daje Bog. Zahvala za to, da smo smeli imeti mojo mami med nami. Zahvala vsem, ki ste ne nama kakorkoli stali ob strani. Zahvala vsem, ki ste molili na priprošnjo k Antonu Vovku. Pričakovali smo čudežno ozdravljenje. A čudež se je zgodil, saj se je moja mami rešila muk, ki jih je Anton Vovk toliko let prenašal. Zahvala tudi njemu za njegovo priprošnjo. In še enkrat zahvala nebeškemu Očetu za vse dobro kar nam je dal, njega Sinu da je umrl, bil v grob položen in tretji dan ponovno vstal in Duhu Svetemu, ki je tisti ki oživlja!