Tam se bova srečala

O zares presrečna noč, 

v kateri se zemlja druži z nebesi in človek z Bogom.

(iz Hvalnice velikonočni sveči)

Tam v noči se bova srečala, mi pravi. Tam v trpljenju. Prav zares nedoumljivo je vse skupaj od začetka do konca. Nelogičnost se stopnjuje. Od tega, da si Vsemogočni izbere svojo stvar, Marijo, da si izbere od človeka pozabljen prostor, hlev, ta Vsemogočni hodi po tej zemlji in pravi da je pot k Očetu, ki pa gre le preko križa. V temni noči križa pa se srečava. Ko mislim, da je že vse izgubljeno, ko odpove vse človeško. Kajti resnici na ljubo, človek je tako zgrajen, da v primeru težav najprej računa nase, na svoj ego. Ko ugotovi, da je premajhen, ga obda noč obupa. V tej brezizhodni situaciji postane izredno ranljiv, občutljiv. Če se sprehajaš ob belem dnevu po ulici se počutiš popolnoma varnega. Ponoči se razmerje obrne. Za vsak ropot, ki je nenavaden, se obrneš, pogledaš. 

Zakaj je torej taka noč presrečna? Prav zares je presrečna zaradi moje občutljivosti, majhnosti. Z Bogom se srečava, da bi lahko jaz postal Bog. Ta pot pa ne gre preko samovolje, preko človeškega pobožanstvenja. Gre le preko poti, ki si jo je izbral On sam. Izbral si je mene, svojo stvar, od človeka pozabljen prostor, srce, ta Vsemogočni hodi z menoj po zemlji in pravi preko mene, da je pot k Očetu, ki gre le preko križa. O zares presrečna noč človeške ponižnosti, v kateri se sedaj zemlja druži z nebesi in človek z Bogom. Sredi noči zasveti On, ki je sama luč, On ki iz mene dela luč sveta. Hlev mojega srca postane svetišče živega Boga. Jaz postanem Bog v tej presrečni noči, ko me sredi obupa Oče prime za roko in me popelje na svojo gostijo. 

Zares presrečna noč,

v kateri se srce druži s Srcem, 

v kateri se jaz in ti veseliva z Bogom!