Na tleh se je izrisal krog

"Poglej kako lepo se je pomlad izrisala v barvah!" ga je oporozoril prijatelj.

"Te pomladi je letos bistveno premalo. Pritožil se bom. Ni pravično. Tisti, ki imajo radi zimo so letos dobili dodatno mero. Bolj poletni tipi jo dobivajo sedaj. Pomladi pa je bore malo." Bolj kislo se je nasmehnil in se zazrl v starca, ki je počasi odkorakal mimo. 

"Komu se boš pa pritožil? Na ravbarkomando? Sprijazni se. Še malo pa bomo začeli gojiti tobak in se priseljevati više, kjer bo bolj hladno..." je modroval. A klatež ga ni več poslušal. Nenadoma je vstal in se odpravil za starcem. 

"Poznam te. Čakal sem te, kdaj se boš spet pojavil tod okoli. Lahko se je nasmejati in oditi, še laže pa je če se sploh ne pojaviš kajne? Povem ti, da se sicer kaj dosti tod okoli ni spremenilo." 

Starec se je medtem ustavil, ne da bi se obrnil. 

"Kar poglej malce okoli sebe. Nered kajne? Lahko v tem stvarstvu sploh kaj občoduješ?" Začutil je občutek zmage. Starec je povesil pogled in se brez besed odpravil naprej. 

"Že greš kaj? Brez besed, kot vedno. Tudi prav."

Četudi je sprva občutil veselje, da je uspel tako dobro argumentirati svojo misel, se je sedaj pojavila v srcu grenkoba. 

"Na napačni strani si. Dokler boš tam, boš težko dobil odgovor." je rekel prijatelj, ki se je odpravil v nasprotno smer. Klatež se je na mestu obrnil in sedaj njemu gledal v hrbet. 

"Kako na napačni strani? Si ga videl, saj se niti obrnil ni!" mu je zaklical. 

"Poglej na tla!" je še rekel prijatelj in izginil za ovinkom. 

Na tleh se je izrisal krog. Bil je v resnici zmeden. Njegovo notranje razpoloženje je najprej zanihal prihod starca in nato še prijatelj, ki mu je govoril v nekakšnih šifrah. Odpravil se je iz parka. Hodil je počasi  in zamišljeno. Ni se kaj dosti zanimal za dogajanje okoli njega. 

Naposled se je ustavil na avtobusni postaji. Avtobusi so prihajali in odhajali, le njegova številka se je očitno odločila za stavko. Slepo je zrl predse. Njegov spanec je prebudila deklica na avtobusu. Avtobus se je tako ustavil, da sta si zrla iz oči v oči. Verjetno je ne bi opazil, če se ne bi nasmejala in mu pomahala. Takrat jo je opazil. Simpatične oči so zrle vanj in pričakovale odgovor. Zmedeno je dvignil roko, lahno pomahal in se nasmejal. To je bilo dovolj, da se je na drugi strani na obrazu izrisal še večji nasmeh. Avtobus je odpeljal. Rahlo je že sklonil glavo, da bi se ponovno zakopal v svoje misli, v tistem pa je ugotovil kaj mu je želel prijatelj povedati. Zasidral se je v svojem krogu in obema zrl v hrbet. Če bi se kdo izmed njiju obrnil bi ostal vsak v svojem krogu misli. Lahko bi naredil korak najprej bi naredil in stopil pred starca. Korak naprej in stopil bi v odnos. Da, odnos je bil odgovor na njegovo uganko. Želel je steči nazaj in najti starca, stopiti predenj in mu povedati, da je našel rešitev. Ali pa vsaj poiskati prijatelja. Vendar mu je načrte prekrižal njegov avtobus, ki se je končno prikazal. In v bistvu niti ni bilo potrebno da bi stekel nazaj. Saj je že naredil korak v odnos, s tem ko je pomahal. Korak iz svojega kroga v krog prijateljstva.