Dvojni pogled

Vstopil sem v enega izmed mnogih lokalov, ki so si med seboj bolj ali manj podobni. Tudi gostje so si. Ta lokal je bil eden izmed srednje velikih. Bil sem prešerne volje, moja misel sicer še ni bila čisto izoblikovana, tako da priznam, da so se mi noge kar malce tresle. Stopil sem na sredo prostora. Po pravilih govorništva sem si poiskal luč, pozornost, se odkril (nosil sem namreč črn klobuk), se občinstvu, ki me je sicer ignoriralo, prikolnil, in začel. Zaklical sem z močnim glasom: 

"Bog je mrtev!" 

Vse je utihnilo. Oči so se uprle vame, slišalo se je samo kako je eden izmed gostov pogoltnil do konca kar je izpil. 

"Da, Bog je prav zares mrtev." sem bolj potiho še enkrat ponovil in se teatralno nasmehnil. Požel sem kar nekaj simpatij. Natakarica je nadaljevala z brisanjem kozarcev, na njen obraz sem privabil nasmeh. Od vseh norcev, ki jih redno srečuje, sem ji bil očitno takoj med ljubšimi. Neki možakar, ki je sedel pri šanku mi je pokazal naj prisedem. In tako sem storil. Gostje so nadaljevali s pogovorom, on pa mi je dal nekaj zastonjskih nasvetov. Da sem sicer prav in dobro povedal, pa vseeno preveč direktno, četudi je to bolje, kot da bi preveč ovinkaril. Strinjal se je z mano, njegovo zanimanje je bilo neizmerno. Plačal mi je še eno pijačo, samo zato, da bi mi utegnil razodeti svoje brezverstvo. -----------------------------------------------------------------------------------------------------

Vstopil sem v enega izmed mnogih lokalov, ki so si med seboj, bolj ali manj podobni. Tudi gostje so si. Ta lokal je bil eden izmed srednje velikih. Bil sem prešerne volje, moja misel sicer ponovno ni bila čisto oblikovana, tako da priznam, da so se mi spet tresle noge. Stopil sem na sredo prostora. Po pravilih govorništva sem si poiskal luč, pozornost, se odkril (spet sem nosil črn klobuk), se občinstvu, ki me je sicer ignoriralo, priklonil in začel. Zaklical sem z močnim glasom:

"Bog živi! Aleluja!"

Vse je utihnilo. Oči so se uprle vame, slišalo se je samo kako je eden izmed gostov pogoltnil do konca kar je izpil. 

"Da, Bog zares živi, aleluja!" sem bolj potiho še enkrat ponovil in z nasmehom izrazil svoje notranje razpoloženje. Grdo so me gledali. Natakarica ni vedela kaj bi storila, ali bi poklicala lastnika ali policijo. Neki možakar, ki je sedel pri šanku je vstal, pripravljen  na pretep. Pristopil sem k šanku, da bi naročil. 

"Vinjenim osebam ne strežemo!" je rekla še preden sem uspel izustiti svoje naročilo. 

"Nisem..." sem začel, pa me je prekinil možak. 

"Če iščeš pretep se lahko zunaj pomeniva, če ne se pa poberi!" mi je zabrusil čez zobe.

"Samo..." sem poskušal odgovoriti, pa me je ponovno prekinil. Stisnil me je za vrat rekoč:

"Poberi se, če nočeš težav!"