Benedikt in Janez

S svojim skromnim teološkim znanjem in vedenjem bi rad dodal pogled na Petrovega naslednika v odhajanju. Zavedamo se, da izgubljamo velikega papeža, predvsem v intelektualnem smislu. V zadnje pol stoletja je ogromno prispeval k teologiji. Njegov Uvod v krščanstvo, je postal vademecum vsakega teologa. 

Po drugi strani se porajajo v teh dneh nova in nova vprašanja čemu njegov odhod. Resnici na ljubo je četrti najstarejši papež od leta 1295. In strinjal bi se z Bolčino, ki je za Ognjišče napisal, da je papež, ki se najbolj sooča z novimi oblikami komunikacije in sploh z novimi oblikami življenja v svetu. 

Vendar bi vseeno rad pogledal preko tega 13. stoletja, vse tja do začetka. Dvanajst apostolov je bilo zbranih, da ponesejo evangelij v svet. Od teh dvanajstih je eden naredil samomor. Deset se jih je porazgubilo na tisti dan, ko je bil Jezus križan. Le Janez je vztrajal pod križem. 

Pa vendar so se učenci zbrali skupaj in Jezus jim je še enkrat več podal naročilo: pojdite in oznanite evangelij. In so odšli. Pridružil se jim je še Pavel, ki pa ga bomo v tej obravnavi pustili malce ob strani. Zanima nas teh prvih enajst škofov, ki jim je uspelo ponesti v svet veselo novico. Bolje rečeno zanimata nas tista dva "škofa" oziroma, bodoči prvi papež in škof, ki sta tekla h grobu in se prepričala o praznosti groba. Peter in Janez. Njuna zgodba je bila na koncu povsem različna. Peter umre v Rimu, križan, obrnjen z glavo navzdol, Janez pa edini izmed dvanajsterih umre naravne smrti. En samomor in deset mučencev ter naravna smrt. 

Lahko bi rekli, da se je, podobno kot Peter, tudi Benedikt v svojem teku h grobu opešal. Pri 86. letih nima več toliko telesne moči, da bi tekal naokoli kot mladi Janez. A tudi Janez se je postaral. Še prej je napisal evangelij, Razodetje in tri pisma. Danes njegov evangelij štejemo za najbolj teološki evangelij. Je drugačen od sinoptikov. In tudi Benedikta upravičeno že sedaj štejemo za enega najbolj "teoloških" papežev. V svoji intelektualni moči je zagotovo drugačen od "misijonsko" naravnanega Janeza Pavla, ali pa preprostega "župnika sveta" Janeza XXIII. Janez nam je zapustil tri pisma, katerih jedro (to je vidno sicer že v evangeliju npr. Jn 3,16) je, da je Bog Ljubezen. Tudi Benedikt je svojo prvo okrožnico naslovil s temi besedami. In še več. Peter Lah v Financah opozarja, da je Benedikt imel govore vedno vnaprej pripravljene. Pa vendar si je velikokrat dovolil popravek. Namesto vsemogočni Bog, je bilo tako moč slišati Bog, ki je ljubezen. Legenda pravi, da so apostola Janeza v njegovi starosti večkrat vprašali zakaj venomer pridiga eno in isto in sicer: ljubite se med seboj. Takrat že starček Janez naj bi odgovoril: »Otročiči, zato, ker je Gospodova zapoved! In da le to spolnite pa ste storili dovolj.« Občutek imam, da je tudi Benedikt v vsem svojem teološkem duhu že davno spoznal, da je to največ. 

Nenazadnje Janez, kot je bilo že rečeno, ni umrl mučeniške smrti. Tudi Benedikt ne bo umrl v jarmu Petrovega naslednika. Poslovil se bo raje v slogu svojega krstnega zavetnika, Jožefa, ki je tiho stopil iz prizorišča evangelija, potem ko je bila končana zgodba o Jezusovem otroštvu. Tudi Ratzinger jo je pred kratkim dokončal (Jezus iz Nazareta III). 

Zatorej, da bi videli v čem je naša vloga pri vsem tem, poglejmo kaj pravi o tem Janezov evangelij. Verjamem namreč, da je v mnogo ljudeh Benediktova poteza sprožila odpor. Janez Pavel II. je odtrpel svoje, on pa tega ni zmnožen? 

Jezus prvega papeža, apostola Petra, trikrat vpraša: Ali me ljubiš? (Jn 21,15-17). Peter trikrat odgovori pritrdilno. Peter se malce užalosti, a Kristus ga ne sprašuje brez razloga. Želi njegov popoln odgovor. Nato mu napove kakšne smrti bo umrl - mučeniške.(Jn 21,19). Sedaj pa Petra kot prvaka med apostoli zanima, kaj se bo zgodilo pa z njim, misleč učenca, ki ga je Jezus ljubil, torej Janeza. Zdi se, da ima Peter pravico, da to vpraša. Konec koncev je prvak. Še najbolj goreč apostol - Pavel, se bo ponižal in šel k njemu po blagoslov. Vendar Jezus Petru odgovori: »Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj ti to mar? Ti hôdi za menoj!« (Jn 21,22) 

Se lahko torej sam postavim celo v Petrovo kožo in se sprašujem, kaj pa on? Ne. Kaj ti to mar? Ti hodi za menoj. In prav res je tako. Benedikt se je odločil, da se bo raje, kot da ga drugi opašejo in vodijo kamor noče, ulegel še bliže Jezusovega naročja (Jn 13,23). Tako bo kot Janez korak pred Petrom stopil pred prazen grob in se na lastne oči prepričal o tem kar je celo življenje govoril.