Krščanska vožnja

Krščanstvo bi lahko v veliki meri primerjal z ureditvijo prometa ter vožnjo z avtomobilom. Preden se usedeš za volan in se zapelješ na cesto, ti v roke porinejo debelo buklo s pravili in predpisi v pričakovanju, da se boš naučil vse do potankosti, ne le o tistem poglavju, ki ti je mogoče malo bliže. Tudi pri nas z istim namenom, da bi odgovorno in brez nevarnosti vozili naše krščansko življenje, birmancem v roke porinemo famoznih 130 vprašanj, na katere pričakujemo, da bodo znali ob CPP testu (pri nas je to navadno škofov obisk pred birmo) odgovoriti. 
Nato se usedemo za volan. Sprva malce boječe, nato vedno bolj suvereno. Nekateri že takoj pozabijo na pravila, ki so se jih morali naučiti. Začne se pri uporabi smernika pri izstopu iz krožišča, pa z manjšimi prekoračitvami hitrosti. Tudi mlado krščansko življenje se naprej sooči z manjšimi prekrški. Sledijo vedno večji, saj smo vedno bolj suvereni.
Žal se obdobje bolj suverene vožnje navadno konča s kakšno nesrečo. Takrat pravimo, da se streznimo. In tudi Bog do nas velikokrat ne more pristopiti drugače, kot da dopusti bolj ali manj velik trk, ki na naše ustnice izvabi vsaj vprašanje zakaj jaz, če že ne iskrene prošnje Bog, pomagaj! Postanemo povsem nebogljeni, a to še ne pomeni, da bomo v takem stanju vztrajali. Prav zares si svojo samozavest kaj hitro pridobimo in odhitimo novim trkom naproti. 
Včasih je v avtu kakšen princip povsem samoumeven. Čiščenje vetrobranskega stekla na primer. Slednje mora biti vedno očiščeno, v avtu mora biti dovolj čistila. Če stekla ne bi čistili, potem bi šipo počasi prekrila umazanija in skozi njo ne bi več nič videli. Tudi naša duša se z grehi umaže. Zakaj tega stekla skozi katerega zremo našega Boga bolj redno ne umivamo z zakramentom spovedi? 
Krščansko življenje je sicer podobno vožnji z avtomobilom tudi v tem, da se vsi peljemo istemu cilju naproti. Tisti, ki vam od zadaj z dolgimi lučmi nakazujejo, da se jim vendar umaknite s poti, potem pa vas z živci na koncu prehitijo, to niso kakšni pretirani pobožnjakarji, ki bi si želeli čimprej priti na cilj. Le pot jim prav nič ne pomeni. Ampak ne bojte se. Neko nepisano pravilo, ki sem ga sam tudi izkusil pravi, da se bosta s tistim človekom, ki te je prehitel že še srečala na naslednjem semaforju. In navadno se res. Stvari v življenju se pač ne da prehitevat. Če ne drugače, Božja previdnost poskrbi, da se ustaviš. Smisel pa je v poti, ne samo v cilju.
In tako se torej vozimo po avtocesti našemu Bogu naproti. Sveti Peter na koncu pobira cestnino, zraven pa nam še zaračuna naše morebitne prekrške. Nekateri se zavestno odločijo, da bodo vozili v nasprotno smer. Še ena samoumevnost več. Vožnja v napačno smer je smrtonosna in pika. Pri izpeljavi v krščanstvo imam več težav, saj mi bo veliko ljudi ugovarjalo, da zavesten odklon od Boga ni tako smrtonosen, da Bog že pušča svobodo (vendar je ne pusti izkoriščati, kot npr. z vožnjo v napačno smer...), še bolj pa bi se zapletli pri tem, kaj vse je sedaj v krščanstvu vožnja v napačno smer. A tu se ne bomo zapletali, dovolj je, da nam je zadeva dala misliti. 
In ravno pri misli se bomo za konec ustavili. Izpeljava se mi zdi kar prepričljiva in sveža. Ne samo zato ker je moja, ampak ker je aktualna in izkustvena. A nekaj mi že od začetka, ko sem začel razmišljati ne da miru. Koliko pa je sploh dosegla svoj namen? Na nek način je misel prebudila misel, a velikokrat take misli ne sežejo dlje od tega, da si zapomnemo samo primero. Zelo hitro se sicer lahko potolažim, da je objava dosegla svoj namen že s tem, če sem enega prepričal k bolj varni vožnji. Ampak to je lažna tolažba. O krščanstvu sem govoril. Konkretno. In če bodo od tega zapisa ostale le primere, medtem ko se bo bistvo zgubilo, sem v trgovskem žargonu prodal nekaj bučk, v teološkem pa sem bil brneč brom in zveneče cimbale. Slednje bo sicer pokazal čas. Kljub temu pa je vprašanje podajanja pomembno. Bučnic je namreč na trgu že dovolj.

Komentarji

  1. Dobro to. Sveže razmišljanje in so mi vedno všeč primerjave. Upam, da bo prenova verouka šla v pravo smer, da bodo zadeve bolj življenjske. Ta program, ki ga imamo sedaj, se je izkazal za brco v temo, čeprav so najbrž nameni bili dobri... Treba je izhajati iz resničnosti in se vanjo nazaj vračati, iz življenja in se vanj vračati. Potrebujemo seveda navodila, prometne znake, pravila, a mora to biti smiselno vkomponirano v celoto. Mi je pa izredno všeč, da vendarle je nekaj mlajših pastoralnih delavcev in sodelavcev, ki razmišljajo v to smer.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave