Sodobna grmada

Sedim pred sodobno areno in opazujem kako peljejo v boj z levi nove in nove gladiatorje. Pravzaprav se ni nič spremenilo, tako kot takrat, so tudi sedaj to kristjani. Trenutno predvsem tisti na bolj vidnih položajih. Enega obtožujejo, da ima otroke, pa se ti nikakor ne pokažejo, spet pri drugem se otroci pojavijo. Za nižanje duhovnikovega ugleda je bilo to vedno učinkovito sredstvo. Menim, da je največ duhovniških otrok tistih, za katere duhovniki vedo, da so njihovi, pa vendar v resnici niso njihovi. Pač niso plod njihovega udejstvovanja, ampak plod domišlije ljudi. 
Preden bomo novodobne gladiatorje poslali v boj bi se radi pozanimali o njihovi krivdi. Nekateri so mnenja, da to ni potrebno, da stvar spraviš v javnost. Pač ima javnost pravico vedeti o vsem. Ampak pomislimo vendar, da smo jih prav s tem tudi že poslali v areno. Je vredno tega? Kaj pa če le niso ničesar krivi? Saj smo konec koncev mi tisti, ki medije beremo, torej plačniki vstopnice za areno. Tako smo posledično tudi mi sokrivi za to, kar se z njimi dogaja v areni. In če smo že pri tem, potem naj izrazim mnenje, da je Uranu bolj škodovala medijska gonja, ki se je pojavila, kot pa odločitev Kongregacije. 
A nazaj k areni. Občinstvo je raznovrstno. Bi res pomagalo, da bi se človek posul s pepelom in priznal svojo krivdo? Recimo, da sta naša dva trenutna akterja (ničkoliko pa bi lahko našteli tistih, ki se prav tako znajdejo v tej isti areni), dejansko kriva. Kaj bi se torej zgodilo v primeru, da bi priznala krivdo? Sedaj se znajdemo v neki drugi areni. Prav v tisti, ki obkroža nečistnico, ki so jo hoteli kamenjati (Jn 8,1-11). "Naj prvi vrže kamen tisti..."(Jn 8,7) smo slišali. 
Recimo, da je ta zbrani avditorij okoli dveh pastirjev Cerkev. Ne mislim petrinskega dela Cerkve, torej zgolj njene hierarhije, višjega klera, ampak je tu celotna Cerkev, z vsemi laiki in kleriki, torej z vsemi verniki. Vsak ima pripravljen svoj kamen. Ne glede na to kaj je Jezus rekel, imamo do tega pravico. Gre namreč za ljudi z višjo moralno odgovornostjo, poleg tega naj bi nas oni vodili, oni nam govorijo o tem kaj mi smemo in kaj ne. Zatorej si sami napake, kakršnekoli že, ne bi smeli privoščiti. Vržen kamen bo torej upravičen. Preden pa ga vržemo premislimo naslednje. Dostojevski v Bratih Karamazovih zapiše: "Vedi, da je resnično sleherni človek kriv pred vsemi in za vse." Ta njegov zapis močno spominja na katoliško zakramentalno teologijo, ki pravi, da je greh: "tudi zadajanje škode Cerkvi, kot občestvu, kot občestvu svetih."(M. Turnšek, Zakramenti Cerkve, Priročnik dogmatične teologije II.). S tem ko grešim zadajam temu našemu avditoriju, ki je zbran okoli tega grešnika, prav isti udarec, kot tisti, ki stoji na sredini. Ko bo on opravil svoje, sem na vrsti jaz in tako naprej. Kajti prav zares, kakorkoli pogledamo, smo vsi kristjani pred vsemi, krivi za vse. Po Pavlovo, če trpi en ud te Cerkve, trpi celo telo. Po drugi strani pa se sedaj vprašamo, kdo je tisti, ki nam to lahko odpusti. Zagotovo to nismo mi sami, ampak je to Bog. Torej prav vsak izmed nas, ki je pred vsakim kriv za vse, je dolžan se sklonit k tistemu, ki že ves čas piše po tleh in ga prosit odpuščanja. Kamen zagotovo pade iz rok. 
Upam, da ne bom razumljen napak. Ne opravičujem pedofilskih in finančnih škandalov, prav tako ne kršenja celibata itd. Vendar ta greh je prav tako prizadel Cerkev kot moj greh. Eden bolj, drugi manj. Pa sem res lahko jaz tisti, ki bi sodil kvantitativno kateri je bolj prizadel skupnost? Ne. Zatorej mi preostane le eno..."Vsemogočnemu Bogu in vam bratje in sestre, priznam da sem grešil." Sem rekel, da je Dostojevski s svojim, da je vsak pred vsakim kriv za vse prišel blizu katoliški teologiji. In liturgiji. Mogoče se samo premalo zavedamo, kaj pravzaprav izgovarjamo. 
Vrnem se v areno. Tam so tudi vsi tisti, ki v Boga ne verujejo, ali pa ne verjamejo v Cerkev, v neko višjo silo pa že. Lahko oni vržejo kamen? V tem primeru bi rekel, da bi lahko kamen v tista dva na sredini, ki še vedno čakata svojo obsodbo, vrgla le višja moralna avtoriteta. Pa so naši mediji tisti, ki to lahko naredijo? Glede na vse objave, ki jih spremljam, ne bi rekel, da iz njih sevajo nekakšna svetniška življenja. Bolj imam občutek (in priznam, možno da je to samo moja teološka občutljivost), da je vse dobro, samo da se blati Cerkev. Strinjam pa se, da se za razsodnike lahko postavijo. Kajti ko ni več Boga, na njegovo mesto stopi človek. Kot je rekel Inkvizitor v presnitvi Ivana Karamazova (enega izmed Bratov Karamazovih): "O tudi greh jim bomo dovolili, ko so tako slabotni in šibki, in oni nas bodo ljubili kakor otroci zato, ker jim dovoljujemo grešiti. [...] Najbolj mučne skrivnosti svoje vesti - vse, vse nam bodo prinesli, in mi bomo odločali o vsem, in oni bodo z radostjo verjeli naši odločitvi, ker jih bo reševala velike skrbi in strašnih muk, katere jim zdaj povzroča osebna, svobodna odločitev." In nekaj podobnega se dogaja v medijih. Greh dovolijo v kolikor jim to odgovarja in ga tako hitro tudi obsodijo. Še več pa je tistih šibkih, ki z radostjo verjamejo njihovi odločitvi. In kamenje pada z vseh strani. Četudi krivda ni dokazana. Kamenje pada. 
Tam nekje zadaj... prav na koncu človeške zavesti... na dnu njegove vesti odzvanja odmev kamenja, ki pada v to globoko globel..."Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo." (Jn 8,7).

Komentarji

Priljubljene objave