Pogovor o štunfih

Sprehajal sem se po obali. Od daleč sem zagledal nekega klateža, ki se je mučil s prižiganjem ognja. Ko sem se približal sem ugotovil, da gre za mladeniča približno mojih let.

»Ti pomagam?« sem bil vljuden.

»Vi ste luč sveta,« mi je odvrnil, se nasmehnil in mi dal v roke vžigalnik ter papir.

Čez nekaj minut je ogenj gorel.

»Zakaj pa pravzaprav prižigaš ogenj?« sem bil radoveden.

»Ribe bom spekel. In zraven imam še nekaj kruha. Se mi boš pridružil?«

Pa naj bo sem si rekel in mu pritrdilno pokimal. S tem neznancem sva hitro padla v debato o tem in onem. Ne vem kako ampak zelo kmalu sva začela govoriti o mojem zelo dobrem prijatelju iz gimnazijskih časov.

»In kako sta se spoznala?« je bil radoveden.

»Ne spomin se, če ti po pravici povem…« sem bil iskren. »Ko sva bila 'cimra' sva se zbližala. Najbolj so naju zbližale poškodbe,« sem se nasmejal in nadaljeval: »on je bil v tretjem letniku poškodovan, jaz pa v četrtem. To je bil čas posebne solidarnosti. Sicer pa sva verjetno prava prijatelja postala v četrtem letniku. Spomin se, da sva si en večer podelila mnenje o tem, katere izmed deklet na šoli so nama bolj simpatične. Imela sva kar podoben okus. Tudi o njej sva govorila. Njemu je bila bolj simpatična kot meni. Povsem pubertetniški pogovor a vendar sva se takrat na poseben način zbližala. Prišel je 'faks' in tudi najine poti so se malce razšle. Srečala sva se ob letu osorej. V njegovih očeh sem zaznal neko posebno veselje. Po domače temu rečemo zaljubljenost. En večer sva dolgo v noč klepetala. Svoje posebno veselje mi je razložil tako. 'Govorila sva o štunfih…' 'Štunfih?' sem bil začuden. 'Ja, štunfih… saj ni bilo važno o čem sva se pogovarjala, ampak bolj to, da sva se…' In tako je nastal strokovni izraz pogovor o štunfih. Pogovor, ko je bolj pomembna oseba s katero se pogovarjaš,, kot pa to, o čemer govorita.«

Moj sogovornik je vse moje pripovedovanje spremljal z velikim zanimanjem.

»In potem sta se poročila?« me je vprašal

»Da tako je. Nekaj dni za tem najinim pogovorom sta postala par in sedaj sta srečno poročena.«

»Poznal sem en par. Bila sta zelo vzorna, ko sta se poročila. A življenje prinese svoje. Veliko dela sta imela z otroki, pa s službo, drug za drugega pa si nista vzela časa. Pa tudi z menoj sta se vedno manj pogovarjala, čeprav smo bili sprva zelo dobri prijatelji. Oddaljili smo se med seboj, pa tudi onadva sta se drug od drugega oddaljila. Če bi uporabil tvoje besede, sta se nehala pogovarjati o 'štunfih'. Tedni so minevali, praznina pa je rezala vedno večjo rano v njunem odnosu. Namesto, da bi se pogovarjala, sta govorila. O sebi pretežno. A kaj ko se nista poslušala. Če bi se spomnila, da je bolj pomembna oseba s katero se pogovarjaš… Kakorkoli. Bila sta tako daleč, da nista več vedela, kako bi nadaljevala svojo pot. Eden izmed sinov pa je v tistih dneh  raziskoval podstrešje. Našel je par starih nogavic, ki pa so bile še zapakirane. Čudno se mu je zdelo, kaj delajo na podstrešju nogavice, poleg pa je bila celo poročna fotografija očeta in mame. Pograbil je nogavice in jih nesel očetu. Najprej se je razjezil, da kje je našel to staro šaro. Odgovoril je, da na podstrešju. Oče je malce od bliže pogledal nogavice in se spomnil kam spadajo. Solza mu je zdrsela po licu. 'Je vse v redu s teboj?' je zaskrbelo sina. 'Da, vse je vredu.' ga je pomiril oče. 'Kaj pa so te nogavice?' Oče se je nasmehnil. 'To so štunfi. Štunfi o katerih se boš nekoč tudi ti pogovarjal. Ko bo bolj pomembna oseba s katero se pogovarjaš,, kot pa to, o čemer govorita.' Sinu ni bilo čisto jasno o čem govori oče, ampak ga ni več nadlegoval. Opazil je, da se je povsem zagledal v stare nogavice.

Tisti večer je oče sedel za kuhinjsko mizo. Nepremično je stremel v štumfe, ki jih je položil predse. Kako je lahko pozabil na njih? Ni se mogel načuditi tega odkritja. Počutil se je, kot da je njegova zgodba dobila povsem drugo ozadje. Kot, da bi v trenutku spoznal, da je prek ograje še nek drug svet, za katerega je ves čas vedel, a je nanj pozabil.

Potem ko je otroke spravila spat in ko je vse pripravila za naslednji dan je opazila, da je v kuhinji še vedno prižgana luč. Radovednost jo je premagala in zato se je odpravila pogledat, kaj počne njen mož. Njun včerajšnji burni pogovor ji je še zmeraj odmeval v mislih. Danes pa je bilo vse nekam čudno tiho in spokojno. Ko je vstopila, ga je videla sedeti za mizo in stremeti v par nogavic. Sprva ji ni bilo povsem jasno zakaj gleda vanje. Prisedla je k mizi, pobliže pogledala njegov vedno bolj znan ji predmet in potem pogledala njegov obraz. Tudi on ji je pogledal v oči. Solza  je pritekla po licu.

Pogovor o štunfih je pogovor, ko je bolj važno da se z nekom pogovarjaš, kot pa to, o čemer govorita.. Po dolgem času je bil to njun pogovor. Brez besed, kot dva prijatelja, ki jih ne potrebujeta, saj si že s pogledom povesta vse. Njegova roka je našla njeno in v trenutku je bilo vse odpuščeno. Tudi ona se je spomnila na tisto, kar je bilo že nekaj časa pozabljeno. Oba sta se vrnila tja, ko je bilo bolj važno, da se z nekom pogovarjaš, kot pa to kar se dejansko pogovarjaš. Kajti to je bil čas, ko nista razmišljala o čem se pogovarjata ampak s kom in o kom. Iz tega pa se je vedno znova razvil pogovor, ki je vključeval oba. Pogovor, ki je bil res pravi dialog, v katerem sta se oba počutila domače, kjer sta lahko živela in rastla.

In kmalu za tem sta se spomnila tudi na prijateljstvo z menoj. Lepo mi je bilo, ko sta me ponovno povabila v svoj odnos. Odnos, ki ga je gradila ljubezen, ki je vez popolnosti.«

Moj sogovornik je bil zadovoljen s tem, kar mi je povedal. A njegova zgodba me žal ni prepričala, bila je res »za lase privlečena«. Več kot očitno je za svojo izmišljotino uporabil moje podatke in četudi bi res obstajal tak par, z mojima prijateljema ni imel veze.

»Lepa zgodba,« sem mu odvrnil. » A moj prijatelj in njegova soproga nista taka. Nikoli ne bosta tako ravnala. Mislim da toliko jih pa že poznam. No in četudi bosta mene malce izključila iz svojega odnosa, kot sta tvoja dva tebe, ne bo nič narobe. Sem popolnoma prilagodljiv za razliko od tebe…«

Ponosno sem se ozrl proti njemu. Nikogar ni bilo več tam. Le razlomljen kruh, kos ribe in par štunfov, na mestu kjer je prej sedel on.

Vem, da je tudi moja zgodba je »za lase privlečena«. Da bo taka, sem nakazal že z naslovom.  Pogovor o štunfih. Pogovor, ko je bolj pomembna oseba s katero se pogovarjaš,, kot pa to, o čemer govorita. Moj pogovor z vama, ker sta mi vidva bolj pomembna, kot pa moje besede.

Podobno se dogaja pri molitvi. Ko se pogovarjaš z Njim, razlomljenim Kruhom za življenje sveta. Ko je bolj pomembna Oseba s katero se pogovarjaš, kot pa to o čemer govorita. In naposled tudi sam pogovor ni več »za lase privlečen«. Saj je oseba s katero se pogovarjaš pomembna. Zato je pomemben tudi pogovor sam.

Pogovor o štunfih. Saj sedaj On živi med vama, ljubezen je vez popolnosti, a on je ljubezen, on je vajin pogovor od sedaj naprej.

Pogovor o štunfih, da se bosta znala vračat k Izviru, kjer sta začela vajino pot, vsak dan znova!