Čas (Ponovno. In drugače)


Sedel je na klopci, ki se je nahajala pod košato lipo. Poletna vročina je dodobra pokazala svoje zobe, a v senci je bilo še kar znosno. Občutil je vsak prijeten vetrič, ki ga je pobožal po licih ter po rokah in bil zanj hvaležen. Bil je ujet v svoje misli, tako da okolice sploh ni kaj dosti opazoval. Prazno je gledal predse, nemeneč se za dogajanje okoli njega. Iz njegovega mišljenjskega spanca ga je zbudilo šele dekle, ki se je prisedlo. Že na prvi pogled se mu je zdela simpatična. Nasmejal se ji je, ko se je prisedla, potem pa začel iskati način, da bi jo nagovoril. A pravih besed nikakor ni našel, izgovor s katerim bi začel pogovor je bil na seznamu izgubljenih. Hitro je obupal z iskanjem in se ponovno zazrl v prihodnost, ki je ležala pred njim. 
"Oprostite, vas smem vprašat koliko je ura?" ga je ogovorila. 
"Seveda," si je mislil, "za uro bi jo lahko bil povprašal, to bi bil idealen izgovor." Tisti trenutek mu še ni uspelo povezati dejstev, da v primeru obratnega spraševanja, ona na vprašanje ne bi mogla odgovoriti. In tudi to, da je imel uro na vidnem mestu je spregledal. 
"Petindvajset minut do petih," ji je odgovoril. Bil je popolnoma zmeden. 
"Pet čez pol torej..." je dodala povsem spontano. 
"Imava povsem drugačno pojmovanje časa," je rekel in se ob tem nasmehnil. Takoj naslednji trenutek pa je zardel, saj se mu je izjava ob tem ko jo je izrekel zazdela povsem brezpredmetna. 
"Kaj res?" ga je pogledala in se nasmejala. Sedaj je šele postal nervozen. 
"Da...mislim... kako naj to obrazložim? Torej, tako je s tem. Moja opredelitev ure je vsebovala naslednjo uro. Lahko bi rekel, da je vsebovala že naslednjo postajo. Vaša opredelitev ure, pa je bila brez tega, ampak se je nanašala na najbližjo večjo razmejitev v preteklosti."
"In kaj to pomeni?" ga je vprašala z nasmehom, ki se je zaiskril v njenih očeh. 
"Torej, kaj pomeni, seveda..." je poskušal zbrati svoje misli. "Zagotovo gre za različno pojmovanje časa. V mislih nimam tisoč let kot en dan in dan kot tisoč let, kakor beremo v Svetem pismu. Tudi relativnost časa, ko lahko dolgočasno predavanje traja veliko več, kot zanimivo, četudi časovno gledano oba trajata isto. Ne, poglejte, verjetno gre za to, da ste vi še mladi, jaz pa sem malce starejši. Moje pojmovanje časa je vezano na neko točko v prihodnosti, ki jo bom slej ko prej dosegel, v določenem časovnem obdobju. Problem tega je, da se velikokrat počutim kot Ahil, ki nikoli ne ujame želve. Ko dosežeš točko kjer naj bi se z želvo poravnala, je ta že spet pol koraka pred teboj. In tako v neskončnost naprej. Vidite, vaša opredelitev časa pa je bolj mladostniška. V njej je korak iz preteklosti in neskončnost prihodnosti. Nedoločenost prihodnosti se ne kaže v tem, da vi nimate nobene točke, ampak se znotraj ene in druge odkrivajo neskončne variacije različnih trenutkov. Takšna je mladost, tako lepa in nedorečena. Kakorkoli že, pa ima vsako pojmovanje svoje pasti in prednosti. Ko enkrat zapustiš območje mladostniške nedorečene prihodnosti postaneš obremenjen s tem, da venomer gledaš tisti želvi v hrbet. Pravijo, da ko preideš obdobje štiridesetih let, ta želva začne postajati vedno bolj podobna okostnjaku. Po drugi strani pa vedno bolj ceniš vsak trenutek znotraj razdalje, kjer misliš, da se bosta z želvo srečala in kjer se nahajaš. Moj pogovor z vami mi bo verjetno bolj ostal v spominu, kot vam, kajti z mojega gledišča se nahajate se znotraj pomembne poti. Po drugi strani pa vaše pojmovanje rojeva veliko več spontanosti in brezskrbnosti, lepote trenutkov samih, ki pa vendar minevajo. Zato se vam takšen pogovor najverjetneje zdi povsem brezpredmeten, kajti težko ga opredelite znotraj množice doživetih in znotraj neskončne množice trenutkov, ki se jih nadejate. Tak pogovor lahko izgine in postane povsem nepomemben." Rahlo se je nasmejal, nevedoč ali je pustil pri svoji sogovornici kakšen vtis ali ne. 
"Vam je že kdo rekel, da preveč razmišljate?" ga je vprašala hudomušno. 
 Zardel je in odgovoril v strašnem nelagodju: "Marsikdo."
"In kje se nahaja vaša želva trenutno?" 
Ni vedel ali se norčuje iz njega ali jo to res zanima. 
"Pri naslednji klopi." je odgovoril poltiho. 
Pogledala ga je z razumevanjem in se nasmehnila. "Pustiva raje času čas, kaj ne?" 
Vstala je, se poslovila in odhitela naprej. 
Še dolgo je razmišljal kaj ji je sploh povedal. V takih trenutkih otrpne. In tudi tokrat je. Ni bil prepričan ali ga je imela za simpatično prismuknjenega ali pa resnično bebastega. Edini zaključek, ki ga je lahko izvlekel je bil, da verjetno res preveč razmišlja. V tem prepričanju je Klatež vstal in nadaljeval z lovljenjem želve.  

Komentarji

Priljubljene objave