Bil sem tam

Nič hudega sluteč je sedel na klopi pri koncu parka. Prileten starec je prisedel na klop, ki je bila v bližini. Nekajkrat sta že izmenjala nekaj vljudnostnih besed, tistih, ki so izrečene, med dvema znancema. Gospod je bil sicer že sivolas, brazde pa so se dodobra zarezale v njegov obraz. Pogled je bil bolj mrk in malce z viška je gledal nate, nekaj ponosa je bilo čutiti. Prekrižal je noge in se zazrl v klateža. Videlo se je, da bi rad vzpostavil dialog, pa vendar mu to ni uspelo, dokler klatež naposled le ni pogledal proti njemu in opazil da ga opazuje. Vseeno si ni dovolil, četudi je bilo več kot očitno, da je željan pogovora, da bi ga pozdravil. 

"Pozdravljeni!" je začel klatež.

"Tudi vi... Kako ste?", je odgovoril starec.Dejansko ga ni zanimalo, kako se klatež počuti, v njem je bilo nekaj nemirnega kar je hotel čimprej dati iz sebe.
"Vredu... Pa vi?", je vrnil vljudnost.
"Torej, hja... veste, v bistvu... hm... zadnič. Zadnič sem bil tam." je naposled le izkašljal.
"Kje?" mu odvrne.
"Tam pri vas. V cerkvi. Tudi vi ste bili tam. Videl sem vas. Vi mene verjetno niste opazili. Bila je polna cerkev. Kako zanimivo, res nisem verjel, da se toliko ljudi zbere."
"Polna cerkev?" po spominu je brskal kdaj je bilo to nazadnje.
"Velika sobota je bila. Polna cerkev. No pa saj se gotovo spomnete. Zelo lepo se mi je zdelo.Prijetna cerkev."
Sedaj je vedel o čem mu govori. Res je bila velika sobota, ko je šel v cerkev k blagoslovu jedil. Takrat si je rekel, da je to zadnjič. Cerkev je resda bila polna, a gorečnost za Gospodovo hišo se je v njem vedno bolj oglašala. Postavil se je zadaj, kamor se vedno postavi. Ni imel občutka, da je v cerkvi. Preje na tržnici. Pa ne zaradi vonja jedil, ki so jih ljudje prinesli, ne, ampak zaradi odnosa, ki so ga pokazali. Pogovor, kar tako, med seboj, brez kakršnegakoli spoštovanja. Prerivanje praznih obrazov, ki so prišli pofirbcati, kaj se je v enem letu spremenilo, prišli so, ker je to še edina navada, ki je ostala. V nedeljo, dan pozneje, jih večino ne bomo videli. Nekateri so mnenja, da je lepo da pridejo vsaj takrat v cerkev in da zaužijejo jutro pozneje blagoslovljeno jed. Možno. Klatež ni bil takega mnenja. Prideš k nekomu na obisk. Obnašaš se popolnoma nekulturno. In potem odideš. Naslednji dan ima ta človek oseben praznik, na katerega si bil povabljen. A ti si prišel dan prej do njega zaradi neke usluge, ki si jo potreboval... No, saj mislim, da veste v katero smer gre primerjava. Kakorkoli. Vrnimo se nazaj.
"Zakaj je bilo vse prazno tam spredaj?" je spraševal dalje starec.
"Na veliko soboto verjamemo kristjani, da je Kristusovo telo počivalo v grobu. Navadno je v cerkvi božji grob, kjer je Najsvetejše, pod tančico, postavljeno v češčenje. To je pri nas v stranski kapeli. Tabernakelj je prazen, prav tako oltar, ni cvetja in ničesar." mu je pojasnil. Poslušal ga je z zanimanjem.
"Potemtakem, bi lahko rekli, da je takrat Bog mrtev?" ga je vprašal.
Klateža je zadelo. Vedel je kam je meril.
"Ni mrtev, pa vendar se spominjamo, kako je bil Kristus v grobu, tako da na nek način se spominjamo zagotovo njegove smrti. Smrti, ki preide v življenje, takoj naslednji dan."
Nekaj časa sta sedela v tišini.
"Se ti nikoli ni zdelo čudno, da večina ljudi pride v cerkev takrat, ko je Bog mrtev? Ali ni to nekakšen paradoks? Ali pa mogoče teženje našega časa. Verjetno bi bilo preveč za človeka, če bi se moral soočiti z Bogom. Najlaže je tako priti takrat, ko Boga ni vsaj v mojem vidnem polju. Tisti dan, ko se je zdelo, da človek slavi zmago nad Njim. Takrat je verjetno najlaže priti v to stavbo." Za nekaj časa je utihnil, potem pa vstal, me pogledal in rekel:
"Ubijte Boga, pa boste imeli cerkve polne!" Nasmehnil se je svoji ugotovitvi in odpotoval nazaj v svet.
"Še dobro, da nam ne gre za to...ali pač?" je pri sebi zamrmral klatež.