Korak ob svobodi

Sprehajal se je po ulici in naletel na starega prijatelja. Že nekaj časa se nista videla.

»Lep pozdrav! Kako si? Imaš čas za kavico?«

Že ko ga je od daleč videl, si je mislil:

kako lepo da sem ga srečal, saj ga že nekaj časa nisem, zanimivo je kako lahko nekoga srečaš takole na ulici, kar iznenada, na kavico, to bi bilo lepo, da bi ga povabil, verjetno bo takoj za, mislim, da bi bilo najbolj primerno če bi stopila, tjale do bližnje kavarne, zagotovo bova imela kakšno dobro debato, seveda bi bilo dobro obujati spomine, kako sva preživela stare dobre srednješolske čase, ko smo bili še pobalinski, sicer pa je tudi že čas za kosilo in bi pravzaprav lahko šla tudi na kosilo, tamle v bližini je ena izmed restavracij, mogoče bi se tam ustavila, da kakšno rečeva in nekaj pojeva, seveda bova prav tako pogovarjala o spominih, gotovo me bo tudi vprašal, kakšno je moje trenutno stanje, če že tako, se bom poskušal malce izmuzniti, saj ni potrebno, da ravno vse ve o meni, no nekaj malega mu bom že povedal, kaj preveč seveda ne, da vidimo koliko je ura, mogoče tam nekje do treh bi se zadržala, potem pa bom moral odleteti, naprej, pa nič zato, saj se bova zagotovo videla v kratkem času še kaj , pravzaprav je to odlična priložnost, da se ponovno začneva družiti, saj mi te srednješolske družbe kar malce primanjkuje, kakorkoli, je že dobro, da bova stopila na kavico…

»Dobro hvala. Žal se mi mudi. Kdaj drugič. Srečno!« je odgovoril in odtaval naprej.

Tudi v tem se skriva svoboda.