»Tolažite, tolažite moje ljudstvo,« govori vaš Bog. (Iz 40,1)

Ko sem umaknil pogled od žene sem se znova zazrl po cerkvi. Obrazov je mrgolelo, še vedno so prednjačili zasanjani in zamišljeni. Zapazil sem moža, ki se je le za trenutek ozrl proti oltarju, potem pa je svoj obraz zakopal v svoje dlani. Solza mu je zdrsela po licu. 

"Pred malce več kot letom je izgubil sina in ženo. Sedaj je ostal sam. Čez teden še nekako preživi, saj od jutra do večera dela, ko pride domnov nekaj poje in pogleda televizijo ali pa kaj prebere. Ob sobotah pospravlja. Ko ga vidiš se zdi, da se je dobro spoprijel z dejstvom, da je ostal sam. A ob nedeljah je drugače..." 

Serafin je obmolknil. Angeli menda nimajo čustev, to sem nekje nekoč slišal. Kot že rečeno, nisem specialist za pirnata bitja, pa vseeno, zdelo se mi je, da mu je bilo hudo. 

"Zakaj je v nedeljo drugače?" sem sam, skoraj brez čustev nadaljeval. 

"V nedeljo je bilo, ko sta umrla žena in sin. Vsako nedeljo se usede v predzadnjo klop na levi strani, čisto ob steno. Večino maše ima obraz zakrit, da ljudje ne bi videli kako hudo mu je. V mislih ima sina in ženo. Pri pozdravu miru komajda stisne roko svojemu sosedu, upokojenemu železničarju. Venomer sedita skupaj, imata skorajda stalni mesti v cerkvi." je serafin razložil, medtem pa ni umaknil pogleda od obeh mož. 

"In se temu upokojenemu železničarju ni nikoli zdelo, da bi kakšno besedo spregovoril z njim?" sem ga vprašal. 

"Pa daj ti, ko si tako iznajdljiv." mi je odgovoril. 

Še vedno sem se odločal ali mi je to bitje všeč ali ne. Na nek način je imel vedno pripravljen odgovor in to tistega pravega. Tistega, ki ti ne ugaja in ki zagreni. Pa vendar pravega.

"Hvala. Nisem ravno za kakšne take pogovore." sem mu hladno odgovoril. 

"Saj ne vem, če kdo je. Razloži takemu človeku kaj pomenijo besede 'zgodi se tvoja volja'. Dokler ti v življenju vse teče kot po maslu že, ampak ko doživiš kaj takega. Razloži mu, zakaj je ostal sam, kako naj preživi dan, kako naj bo vesel, kako je preko tega trpljenja Bog z njim. In vendar,..." pri teh besedah je malce umolknil, se umiril in s tonom, ki je izražal neverjetno mirnost nadaljeval: "Tolažite..., tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog."

Pogledal sem moža, ki se mi je zdel v trenutku strašno oddaljen. Naša cerkev ni ravno majhna, pa vseeno razdalja med nama ni bila večja od kakšnih dvajsetih mogoče tridesetih metrov. In vendar se mi je zdelo, kot da sedi popolnoma na drugem koncu sveta. On, moj bližnji. 

(se prav tako nadaljuje)