"Mi boš mar ti zidal hišo za moje stanovanje?" (2 Sam 7,5b)

V bistvu v tistem trenutku nisem ravno vedel, kaj bi povedal. Povedati sem hotel vse, pa nisem imel pojma kje bi pravzaprav začel. Pirjad je bila že pri meni. 

"No, kar začni... vidiš, da te vsi opazujejo. No, skoraj vsi" je rekel angel.

Skoraj vse oči so bile uprte vame. Tako se mi je vsaj dozdevalo. Vendar, ko sem malce bolje pogledal po cerkvi, sem opazil, da moj prihod s prižnice ni naredil kakšnega vtisa na vernike. Sploh me niso opazili. Tam nekje v sredini je sedel celo nekdo, ki je naslonjen na klop, prav globoko zadremal. Odločil sem se da odvihram do njega in ga pošteno ruknem pod rebra... Tako sem tudi storil. V nekaj korakih sem bil pri njem, zbral sem moči in takrat...

Takrat me je pod rebri nekaj zabolelo. Nisem vedel ravno ali se mi je samo dozdevalo, mogoče me je otrok, ki je poleg mene sedel nalašč dregnil, najverjetneje ponesreči. Ugotovil sem, da je pridige konec in da smo začeli moliti veroizpoved. Ne vem kako se je zgodilo, da mi je uspelo zaspati. Bil sem utrujen od celega tedna in ko sem se na koncu evangelija usedel, me je preprosto zmanjkalo. 

Potem sem se spomnil na sanje. Bile so tako resnične. Saj veste, tiste sanje, ko ne veš prav točno kaj je res in kaj ne. Ozrl sm se naokoli in kmalu opazil ženo, ki ni vedela kako bo jutri. Potem sem se obrnil in videl moža, ki je zgubil ženo in otroka. Bil sem zmeden. In to moje čudno stanje je še poglobil deček, ki je sedel poleg mene. Saj veste, tisti rdečelasec... 

Skratka, v meni so odzvanjale zadenje besede, ki jih je duhovnik izrekel, preden sem zaspal. "Mi boš mar ti zidal hišo za svoje stanovanje, smo slišali preroka prejšnjo nedeljo govoriti..."

V svoji zagnanosti in entuziazmu sem bil res pripravljen to narediti. Materi bi povedal, da se bodo stvari uredile, gospodu, da nam Kristus, daje upanje na večno življenje, in malemu, po tem ko bi mu navil ušesa, bi povedal, da je smiselno hoditi k maši... 

A nenazadnje bi verjetno preje sebe dregnil pod rebra. Sem mar res tisti, ki bo zidal hišo za Njegovo stanovanje. Mar ni "zgodi se" to, da se sam udomači v mojem srcu. Ko odprem vrata svoje kamrice, mu pustim da pristopi, se učloveči in postane del mene... Prav zares, ne jaz, ampak ti si sezidaj stanovanje. 

"Zgodi se..." sem rekel poltiho.