Ni bil on luč, ampak naj bi pričeval o luči. (Jn 1,8)

Še kar sva sedela tam v naši cerkvi na prižnici. Vse je potekalo tako hitro, kot ponavadi minevajo take reči. Vsega se bolj kot ne spominjam le v nekakšnih delčkih, ki jih šele sedaj povezujem v celoto.

"Tistega fantka opazuješ, kajne?" mi je rekel. 

Ne vem če sem imel ravno njega pred očmi. Pa naj bo, sem si mislil. Tretja legija oziroma karkoli je že bilo to bitje, že ni tako malo, verjetno ve, da sem razmišljal o malemu rdečelascu. Kakšnih deset let je imel. In ne, ni poslušal. Kot večina desetletnikov. Bolj je premišljeval, kako bi vrnil sovrstniku, ki je sedel blizu njega, udarec pod rebra. 

"Premišljuje, kako bi vrnil sovrstniku udarec pod rebra..." je nadaljeval. 

"Hvala za to ugotovitev, sam verjetno res ne bi prišel do tega." sem mu še enkrat bolj neprijazno odvrnil. 

Zavzdihnil je. Še vedno nisem bil prepričan glede čustev. 

"Veš, starši so ga pripeljali pred mašo in po njej ga bodo čakali pred cerkvijo ter ga odpeljali domov. Ne moreš mu zameriti, da ne posluša. Vse je zgolj navada..."

"Kako navada?" sem ga prekinil. Postajal sem vedno bolj nervozen. "Kako navada? Zakaj mu starši ne morejo podati vsaj osnovnega znanja o veri, če že vere ne? Saj se mu niti sanja ne zakaj je tu, medtem ko so oni na kavici! Se ne čutijo nič krive za to? Mar niso pri poroki rekli, da bodo svoje otroke vzgajali v krščanski veri? Ali res vsakdo danes že požre svojo besedo?!?"Moj glas je postajal vedno bolj močan in glasen. 

"Pojdi in jim povej. Pojdi tja dol in jim povej svoje. Ampak ne pozabi: Ni bilo on luč, ampak naj bi pričeval o luči."
In tako sem se poln entuziazma odpravil po stopnicah v prezbiterij. Bolje rečeno kar preskakoval sem jih in skorajda pritekel pred ljudi. Ustavil sem se, pogledal in začel:

(3/5)