Tisto vprašanje

Topel jesenski dan. Nenadoma vstane in se odpravi naprej. Malce pogleda nazaj in se nasmeji. Ne ve prav točno kako je mu je spet uspelo. Pravzaprav se niti ne žene kaj dosti k srcu, kajti... No, pač si že ne žene k srcu. Hodi po parku torej, po tisti poti. Spominja ga na pot iz osnovnošolskih dni. Temperatura, svetloba in predvsem vonj... ja, vonj je tisti. Po obilici listja, ki ga obdaja. In hodi po odpadlem listju javorja, kot parna lokomotiva premaguje kilometre pred seboj. Barve so mavrične, njegov korak pa je kot utrip. Da, kot utrip srca, se sliši ko zajame listje. Pogleda in počuti se spet kot šolar, okoli njega pa obilica sovrstnikov. Vsak ima svoj ritem, vsak ima svoj utrip srca. Pa vendar ga vsak ima. To je isto kot s tistim vprašanjem. Seveda! To je isto, kot s Tistim vprašanjem. Vsak se sreča z njim, pa vendar je vsak odgovor drugačen, četudi se zdi da je skoraj skoraj enak. Odvisen je od starosti, telesne pripravljenosti... Vsak drugačen. In za nekatere usoden. Kajti, če se ustaviš... in če ne odgovoriš, na tisto vprašanje namreč, ni več zvoka listja, ni več zvoka srca, ni več...ni več življenja.

Komentarji

Priljubljene objave