Kar pa vam pravim, pravim vsem: Čujte! (Mt 13,37)

Kar naenkrat sem se znašel sedeč na robu prižnice. Noge so mi bingljale, pod menoj pa množica ljudi. Se opravičujem, da sem kar tako začel zgodbo. Verjetno si ne predstavljate naše prižnice. Je bolj nizka in niti ne tako prostorna (je že bila od nekdaj fara bolj revna in kakšni obilni župniki pač ne bi preživeli kaj dosti časa pri nas). Sicer pa sem spet začel na napačnem mestu. Želel sem namreč povedati, da med pridigo rad opazujem ljudi. In tako se mi je uresničila želja. Sedel sam tam in videl prav vse. 

"Zanimivo gledati obraze, kajne?" 

Nisem plahe narave, a sem se vseeno zelo prestrašil. Skoraj sem zletel proti tlem in tako nizka prižnica spet ni bila. Ozrem se na desno in poleg sebe vidim angela. Težko ga opišem. Zakaj ga sploh bi. Angel kot angel pač, predstavljate si ga kot želite.Zabodeno sem ga pogledal, kot pač pogledaš bitje, ki ga prvič v življenju vidiš. 

"Se opravičujem, pozabil sem se predstaviti," mi je rekel. "Sem serafin iz tretje Božje legije."

"Jaz pa Klatež izpod kora," sem mu odvrnil. 

"Sem  opazil," mi je obrazložil, kot da se poznava že nekaj časa. 

"Mar nimaš nič bolj pametnega za početi, kot opazovati ljudi?" sem mu zabrusil, ker mi je počasi postajal nadležen. No, da ne boste mislili. Angeli so že simpatična bitja, ampak za tega se mi je zdelo, kot da si je vzel čas za kavo in da nima kaj za početi. Resno sem ga mislil vprašat, če nima nobenega otroka za čuvat. Mogoče tistega, ki ravno sedaj moli svoj sveti angel...

"V bistvu vsako daritev skupaj darujemo. Tudi tu. In sem se ti malce pridružil pri tvojem opazovanju. Tudi meni je zanimivo kako ljudje spremljajo ne samo pridige, ampak celotno sveto mašo." 

Ne vem zakaj ampak  v tem trenutku mi je začel postajat všečen. 

"Vidiš tisto gospo tamle v peti vrsti na desni strani?" sem ga vprašal in nadaljeval ne da bi pričakoval odgovor. "Poglej ta pogled, duhovnika gleda, ampak ga sploh ne posluša. Kot, da besede letijo mimo."

"Vidim jo." mi je odvrnil. "Premišljuje. Premišljuje, kaj vse mora še postoriti ko se vrne domov. Premišljuje kaj vse se jo čaka prihodnji teden. Kaj mora nakupiti in koliko strojev mora oprati za svojo pet člansko družino. Sedaj si ogleduje svoje zgarane roke. Iz dneva v dan so bolj gubave in rezke. Prebijajo se iz dneva v dan, če ne to pa vsaj iz tedna v teden. Natačno pregleda kaj bodo pojedli in koliko jim ostaja. Ker se boji za službo poskuša dati vse od sebe vsak dan znova, kar pa ji vzame veliko moči. Ko pride domov pa jo čaka še obilica dela. In tako iz dneva v dan... Tole ura je edina v tednu, ko se je usedla in lahko premišljuje." 

"Ja, ampak ne sliši kar bi bilo potrebno. Saj veš, čujte. Mislim, saj vem, da nisem ravno pristojen, pa vseeno,..." nekako nisem znal povezati svojih misli in besed. 

Z odgovorom me je presenetil. 

"Kar pa vam pravim, pravim vsem: Čujte."

Misli so mi brzele sem ter tja. Hvala za tak odgovor sem si mislil. Seveda sem med tistimi, ki poslušajo. Saj res včasih odplavam, pa tudi mogoče nimam obilice problemov... Skratka zmeden sem bil. 

Še enkrat sem se zazrl v obraz žene. Pogled poln skrbi je bil to. Skrbi za lepši jutri oziroma bolje rečeno, za soliden danes. Pogled, ki me je presunil. In kljub temu, da misli niso bile usmerjene k Njemu, pa se je pogled ustavil pri oltarju. Nezavedno, pa vendar. Tam je obstal.
(se nadaljuje...)