Novo

Mogoče sem šele v zadnjih tednih postal pozoren na ta izraz "nov". Saj smo vendar z njim obremenjeni že vrsto in vrsto let, ko pri vsaki reklami dobimo ponujenega nekaj novega. Pa vendar je ta beseda bolj aktualna ravno sedaj. Novi obrazi v politiki, nove politične stranke, novi selektorji in nenazadnje tudi nova evangelizacija, ki se ji bo Cerkev še bolj posvetila prihodnje leto. Po svojem političnem prepričanju sem verjetno bol desne narave, vsekakor pa me ne bi motilo, če bi me označili za konservativca. Iz tega prepričanja izhajajoč, sem seveda tudi glede novitet bolj skeptične narave. Pa ne me narobe razumeti, oz. preden me zadanejo prve puščice obsodbe dovolite, da obrazložim. Zelo sem sicer vesel vsakršne novosti, za katero pa sem vedno mnenja, da jo je potrebno temeljito presejati, da bi iz nje dobili res tisto najboljše, ne pa da bi bila stvar sama sebi namen. A bolj kot izraz "novost" me zadnje čase nagovori izraz "po-nov-nost". Marsikateri starši bi se strinjali z mano, da je otroku potrebno velikokrat kakšno stvar povedati znova in znova. In zagotovo bi se našla kakšna žena, ki bi za svojega moža nesrečno ugotovila, kako mu vsakič znova ponavlja določene stvari. Konec koncev ima tudi Bog z nami podobne težave. Biblična govorica veliko govori o spominjanju in pozabljanju. Ne le, da Jezus reče, da naj obhajamo večerjo v njegov spomin, Postava, preroki in druge knjige so polne teh izrazov. Tudi Pavel Timoteju (2 Tim 2,8), naj se spominja Jezusa Kristusa od mrtvih vstalega. Iz tega tudi izhaja moje osebno mnenje.

Mislim, da ne potrebujemo novih obrazov v politiki, tudi ne novega selektorja, tudi izraz nova evangelizacija mi ne odgovarja (pri tem zapisu se pričujočih prispodob poslužujem zgolj zaradi aktualizacije in se pri tem zavedam, da je malce banalno primerjati selektorja z evangelizacijo ter se prav tako zavedam, da bo čez kakšno leto to še bolj banalno zvenelo, pa vendar). Rešitev se mi tako ponuja v spominjanju in po-nov-itvi. Politiko bodo namreč bolj kot novi obrazi rešili ljudje, ki bodo znali osvežiti politično paradigmo. Kajti ne domišljajmo si, da bi lahko majhna Slovenija bila porod svetovne revolucije, s kakšnim novim političnim manifestom. Zagotovo pa obstajajo ljudje, ki znajo govorico oplemenititi, se naučiti nekaj iz svojih napak in narediti korak naprej. Tu spet mogoče banalna primerjava, pa vseeno se mi ne zdi zanemarljiva. V nekem intervjuju je Pep Guardiola, sedanji trener nogometašev Barcelone, ki jim pripisujejo vesoljski, atomski nogomet dejal, da skrivnost ni toliko v taktiki ampak v tem, da je to stil igre nogometnega kluba že dolga leta. Očitno so potrebovali le nekoga, ki je ta sistem ponovno obudil in rezultati so več kot očitni. In tudi evangelizacija... Sprašujem se ali imamo kaj novega za povedati? Mar ni tisto, kar pravi Pavel, spominjaj se, da je Jezus Kristus, tvoj Gospod, vstal od mrtvih. Kot pravi Bog Mojzesu (5 Mz 5), da naj Izrael zabičuje svojim otrokom. Tudi tu sem mnenja, da ne govorimo nekaj novega, ampak da ponovno poskušamo nagovoriti. Nenazadnje je tudi zakrament evharistije spominjanje, vendar ne v zgodovinskem smislu, ampak vsakič novo spominjanje, ki je vpeto v konkreten čas. In tega nam manjka. Spominjanja iz kakšne sužnosti smo izšli, zavedanja, kje smo sedaj in da bi nam nekdo po-nov-no povedal, da je spoštovanje do Boga, vir modrosti. Do njega, ki je star, pa vendar vsakič znova nov, kajti čas ga ne omejuje.