Bolniška klop

Večina klopi je prijetnih, družabnih. Bolniška je drugačna. Družabna je bolj kot ne zgolj prisilno. Ko si pač naveličan čakanja, da slišiš svoj priimek in ko najdeš somišljenika se začne "spontan" pogovor, ki je ponavadi sestavljen iz ugotovitve, da so čakalne vrste predolge, nadalje pa se bolniki med seboj pomenijo kaj se je zgodilo, kakšen je bil postopek in tako naprej... 

Pogovori so bolj kot ne prisiljeni, tako kot je tudi prisiljeno sedenje na klopi v bolnici. Tja navadno ne prideš prostovoljno, zrak je mukotrpen neglede na to ali je poletje ali je zima, svetloba pa nevzpodbuna. 

Obrazi so ponavadi zaskrbljeni. Vsake toliko se mogoče izcimi kakšen nasmešek. Ta je ponavadi ali sad ironije, ali pa kakšne dobre novice, da le ni tako hudo, kot je sprva kazalo. 

Na tleh je položen linolej, ki borno omehča trdoto betona, ki se skriva spodaj. Po hodniku se izmenjujejo različne halje: nekaj belih, malce več modrih in kakšna zelena. In pa reševalci. Presenečen sem bil, kako reševalci umirjeno hodijo po hodnikih. Navdajajo me s spoštovanjem. Vsak dan sem na cesti in ne predstaljam si, da bi s prižganimi lučmi vozil med temi istimi vozniki. Po koncu ene vožnje bi bil verjetno do kraja živčen. Oni pa ne. 

Čeprav se mi ni nič zgodilo in sem bil prejšni teden zgolj spremljevalec pr obiskih bolnišnic, sem bil konec dneva utrujen. Utrujen od čakanja, od dihanja težkega zraka, hoje po trdih tleh in od strahu. Strah te je nečesa kar ne poznaš. Nečesa kar ima moč nad tabo. Kar je močneje od tebe. In bolezen to zagotovo je. Uči nas ponižnosti. In kot že večkrat rečeno: v prihodnost se lahko zazremo z upanjem ali pa z obupom. Če to storimo z upanjem, potem postane tudi trpljenje rodovitno in v njem lahko doživimo teofanijo, kot jo je doživel Job.