Platon in Aristotel, tokrat na klopi

Zanimivo je, da bi, če bi me že kdo vprašal, kdo je boljši, kdo bi v dvoboju dveh mislecev zmagal, odgovoril, da je to zagotovo Platon. A priznati je treba, da se je preveč zasedel v svoji votlini, sence so zagotovo le sence in če ne bi bilo vztrajnega Aristotela, hvala Bogu gleda dol, bi se verjetno Platon v svoji votlini tudi zasedel. Vendar se prijatelj ni dal in se ne da. Šel je v votlino in pričakovali bi, da bo Platona prijel za roko, ter ga povlekel na plano. Pa ni bilo tako. Prigovarjal mu je, ga kritiziral je, pohvalil takrat ko je bilo potrebno, pustil ga je, da je padel, da se je potolkel, vendar vse v zaupanju, da bo znal vstati in pogledati na plano. Vse z zaupanjem, da bo zmogel pot. In jo je...

Danes sedita Platon in Aristotel na klopci in se pogovarjata. Platon ne opazuje več le oblakov, ampak je zmožen pogledati tudi proti tlom. Tudi Aristotel, se vsake toliko ozre proti oblakom in prizna, da brez njih pač ne gre. Drug drugega dopolnjujeta in živita. Predvsem to. 

A filozofija je le dekla teologije... In na trenutke obmolkneta. V zadnjem času sta veliko naredila, se trudila, da bi uredila svojo filozofijo, svoje življenje. Še večkrat pa sta obmolknila in Mu prepustila, da še On reče kakšno... da poda kakšen odgovor...da pomaga še komu, kot je tudi njima.