Odhajanje 2. del – Paliativa

 

Ostalo nam je nekaj čez 70 dni. Takrat, tistega 16. avgusta, in tudi naprej, nisem želel vedeti, koliko naj bi bilo še teh dni. Minevali so bliskovito. Sploh od septembra dalje, ko sem ponovno začel učit verouk, vmes pa sem se pripravljal na zagovor diplomske naloge. Dnevi so bili podobni eden drugemu: priprava na zagovor, sprehod maminega psička, popoldne verouk, vmes trikrat na teden hrana iz vrtca, zadoščala je za dva dni, ali sem sam kuhal med vikendom, se ne spomnim. Paliativa je potekala po telefonu, ko sem jaz poklical ob določeni spremembi, oz. sem bil poklican. Poleg tega, da sem bil »osebni zdravnik«, saj sem po telefonu dokaj uspešno opisoval stanje, sem bil hkrati tudi medicinska sestra, ko sem ob dihalnih stiskah prihitel s t. i. »ledvičko«. Hvaležen sem osebnemu zdravniku, ki je bil vedno na voljo, še bolj njegovi sestri. Mami je imela več kot 10 različnih zdravil, v različnih oblikah. Iskanje in vodenje zdravil je bilo najhitrejše po barvah škatel. Tako se je zgodilo, da je zmanjkalo nekega zdravila, ki si ga dobil zgolj na recept. Ker sem zgrešil delovni čas osebnega zdravnika sem misleč, da sem prišel v začetku popoldanske izmene, prišel ob koncu. Zdravnika ni bilo več. Mami pa je zdravila nujno potrebovala. Iznajdljiva sestra je nekako ujela na vratih zdravnico, ki je našega velikokrat pokrivala. Recept in pot v lekarno. In seveda hvaležnost za ljudi, ki delujejo znotraj sistema in morejo iti preko le-tega.

Sistem, ki naj bi deloval, ni. Oz. je, ob bolj ali manj (ne)srečnih pripetljajih in iznajdljivih ljudeh. Mami je vidno pešala, tudi ob dejstvu mojega pešanja. Spomnim se noči, ko se je zbudila in odšla na stranišče. Toliko je bila še pokretna, čeprav ji je ob pljučnicah velikokrat »ušlo«, za plenice še nismo bili, sem pa dokupil pižame in jih redno pral. No tisto noč, ki ni bila ena, sem napol spal in se predramil. »Samo na stranišče grem …« je povedala … »Ja mami, kar …« Sedeč sem zaspal na postelji. Ona prav tako na stranišču. Minile so minute, po moji oceni pol ure, ko sem se zdramil, in jo našel spečo na stranišču. Pa sem jo predramil, se je uredila, jo pokril in … bila je noč, bilo je jutro … Ob vsem napisanem, izčrpavajoče … Ne vem, kdo od naju je bil bolj utrujen zjutraj. Ampak z njenim optimizmom sva začela nov dan. Če na pamet odštejem bolnišnično oskrbo na Golniku, je bilo takih dni 40. Hvaležen za vsakega izmed njih.

Kako danes poteka paliativa ne vem. Sodeč po slišanem v javnosti, v teh dneh, je samo na papirju. Kar pomeni, da je bilo takrat lažje, ker je potekala vsaj po telefonu. Je pa res, da papir več prenese.