Leto, ki ga ne smemo pozabiti

 

V zadnjih dneh preteklega leta je bilo večkrat izrečeno in zapisano, da je bilo leto 2020 tisto, ki ga moramo preprosto pozabiti. Navkljub težkim stvarem, ki so prizadele cel svet, s tem pa tudi našo skupnost, pa je temu ravno nasprotno: to je leto, ki ga nikoli ne smemo pozabiti.

Pomembnost (kolektivnega) spomina

Količina informacij, ki nas vsakodnevno obremeni, je tako velika, da je jasno, da je naš spomin selektiven. Po drugi strani je nekoč naš profesor hudomušno izrazil, da smo na svetu zato, da pozabljamo, in pri tem dodal, da večino podatkov in dejstev, ki jih poda na predavanjih, študenti pozabijo, še preden zapustijo predavalnico. Ali pa takoj za tem.

Spominjanje je tako ključen dejavnik, da v našem zavedanju ostajajo ljudje, dogodki, stvari, da na njih ne bi pozabili. Pomembnost je lahko osebna ali pa družbena. Ko govorimo o družbenem spominu, pa se zdi, da je posameznikom ali skupinam v interesu, da vedno bolj postanemo družba pozabljanja in vedno manj spominjanja. Družba spominjanja ima namreč trdne vrednote, saj se spominja, kaj jo je osnovalo, kaj je njen temelj in njeno bistvo.

Vrnimo se torej k pozabljanju in celo k pozivanju k temu dejanju. Ne vem sicer, komu to ustreza, niti ni namen tega zapisa, da bi podal točno analizo. Morebiti se zdi priročno nekaterim političnim strujam, ki vedno znova ponujajo nove obraze. Kar ni problem, če ne bi pri tem pozabili, da je bil pred novim obrazom nov obraz, pred njim prav tako nov obraz, še pred tem nov obraz, ki ni bil tako nov in mu je tudi spodletelo, še pred tem pa kar trojica novih obrazov. Pri tem smo tudi pozabili, da, zares (!), kakšne ali večine teh strank, ki so jih ti novi vodili, ni več med nami. Poudarek je nameren. Kdor se spomni, bo vedel zakaj.

A pustimo politiko. Ne smemo se prepustiti pozabljanju, ne smemo pozabiti tega (ne)srečnega leta 2020.

Samozavestnemu vstopu v novo leto navkljub

Nekaj let zapovrstjo sem zadnjo noč v letu preživel s prijateljevo družino. Pravzaprav precej povprečno, vsaj mislim si tako. Na mizi narezek, kozarci so (ne)voznikom primerno polni. V ozadju pa RTV-jev program, ki je vsako leto poskrbel, da smo uglašeno odštevali, četudi je oče družine penino za vsak slučaj, da ne bi zamudili, odprl že kakšno minuto prej. Sedaj že predlanski progam je bil triumf leta 2019. Mislim, da 4000 ljudi v vnaprej posneti oddaji, v kateri je nastopilo, če me spomin ne vara, okoli 400 nastopajočih. Najbolj ironično je bilo, da je letošnji program pokazal tisti preskok, ki ga je družba, ne le slovenska, svetovna, doživela v letu 2020. Ta samozavest, s katero smo tako ponosno vstopili v novo desetletje in zapustili tisto, ko nas je tako zelo pestila gospodarska kriza (se je še spomnite?), se je razblinila kot … Metaforo si poljubno izberite. Da bi bila ironija še večja, je bil program zasnovan tako, da so se nastopajoči javljali od doma, za »vzdušje« pa so poskrbeli posnetki lanskega praznovanja. Kar, če že govorimo o spominu, niti ni tako slabo, resnici na ljubo.

Potem, ko smo torej samozavestno vstopili v leto 2020, je prva stvar, ki si jo bomo morali zapomniti in se je spominjati, da s samozavestjo ni nič narobe, da pa lahko kaj hitro privede do samozadostnosti. In slednja je bila problem. Nismo si mislili, da je kaj takega mogoče. Kot si ob nobeni izmed tragedij ni moč predstavljati. Vedno znova imam v zavesti jokajočega možakarja, starega okoli 40 let, ki ob začetku vojne za Slovenijo stoji ob rdeči »katrci« in novinarju brez zadržkov razlaga, da si ni mislil, da bo doživel kaj takega. Posnetek, ki se mi je vtisnil v spomin ob gledanju dokumentarca Slovenija na barikadah. Posnetek, ki sem ga namenoma omenil.

Če se leta 2020 ne bomo spominjali, bomo pozabili, da je »kuga« še vedno mogoča. Zadnje nismo imeli več v zavesti, saj se je zadnjič pojavila, vsaj v taki razsežnosti, pred 100 leti. A tu ne gre samo za kugo, gre tudi za druge tragedije, od vojne do naravnih nesreč, kot so potresi, požari in ostali naravni pojavi. Se še spomnimo, da je prejšnje desetletje prineslo enega največjih požarov na Krasu v Sloveniji? In desetletje pred tem plaz v Logu pod Mangartom in ob zaključku desetletja pred tem še potres v Posočju. Da ne govorimo o poplavah. Ko so se »stoletne«, ki to niso, zgodile na Balkanu 2014, se spomnim, da je nek strokovnjak, za katerega pa se žal ne spomnim, ali je to res bil, povedal, da je razsežnost posledic poplav tako velika zaradi kratkoročnega človeškega spomina. Mislim, da ga je omejil na 10 let. Veliko stavb je bilo namreč postavljenih na poplavnih območjih, za katera so domačini včasih še vedeli povedati, da niso primerna za gradnjo. A na svetu smo, da pozabljamo … Namerno, nenamerno.

Spomin kot izraz spoštovanja

Sprva sem želel napisati podnaslov nikalno: pozabljanje kot izraz nespoštovanja. A sem se zavedal, da bi se s tem vsaj simbolično ujel v zanko tistih, ki menijo, da je potrebno leto 2020 pozabiti. Še enkrat, ne, ne smemo ga pozabiti, zaradi spoštovanja.

Najprej zaradi spoštovanja do vseh, ki niso uspeli premagati bolezni. V letu 2020 jih je bilo v Sloveniji prek 2000, virus pa še ni rekel zadnje. Ne smemo ga pozabiti zaradi spoštovanja do vseh, ki so nadlogo premagali, pustila pa jim bo trajne posledice. Spomin na umrle in bolnike nas veže tudi na svojce. Tudi njim gre izraz spoštovanja. In spomina.

V kolektivni zavesti in spominu mora ostati tudi trdo, garaško delo zdravstvenega osebja in vseh ostalih, ki delujejo v zdravstvenih ustanovah. Od tistega, ki čisti, do tistega, ki je direktor. V naši zavesti in spominu morajo ostati mnogi, ki so ostali doma. Za vsakega posameznika je bila to preizkušnja. Žal je nekateri niso bili zmožni. A vendar, upam, da bo leto 2021, ko si želimo, da bi se epidemija končala, prineslo trezen razmislek, kako je vsak posameznik, hkrati pa kako smo kot družba odreagirali. Bojim se, da ne bomo kos temu treznemu razmisleku in da bomo, kot je na radiu Ognjišče izrekel p. Branko Cestnik, s prstom kazali drug na drugega. Ena izmed misli Camusa ob koncu romana Kuga, daje več kot misliti: » … da bi čisto preprosto povedal to, kar se je mogoče naučiti v času nadlog: da je v ljudeh več stvari, ki zaslužijo občudovanje, kakor stvari, ki zaslužijo prezir.«  Zato spomin kot izraz spoštovanja. Papež Frančišek je napisal željo, h kateri se sam vedno znova vračam. Če jo parafraziram, je Kristus živel v letu 2020 med nami v mnogih zgodbah ljubezni. Od zgodb, ko je sosed starejši sosedi dostavljal knjige, ker ni mogla v knjižnico, do prostovoljcev, ki so pomagali bolnišničnemu osebju itd. Leta 2020 ne smemo pozabiti, saj je prineslo ogromno sočutja, solidarnosti in odgovornosti drug do drugega!

Spomin rojstva naše domovine

Ne nazadnje pa smo v letu 2020 praznovali 30. obletnico začetka osamosvojitvenih procesov, vsaj tistih temeljnih. Pozabiti na leto 2020 bi pomenilo, da smo pozabili, kje so naši začetki. Osebno pomembno se mi zdi to še toliko bolj, saj sem bil takrat majhno dete, ki se je kobacalo okoli in snovalo prve povedi. Nič in ničesar se ne spomnim od takrat. A v zavesti imam, da so bili to pomembni časi, ki so vplivali tudi na moje življenje, na družbo, v kateri danes živim. Spomin je tisti, ki vpliva na zavest. Če zavesti nimam, pa sem nezavesten. V takšnem ali drugačnem pomenu besede, če mene vprašate. Leto 2020 je bilo preizkušnja, kjer smo v prvem valu epidemije ugotovili, da še zmoremo plebiscitarno enotnost, ki jo je v nas pregnal strah, v drugem valu epidemije pa se o njej lahko vprašamo. A če pogledamo bistvo, to za današnji trenutek, če že govorimo o spominu, ni bistveno. Bistvena pa je hvaležnost tistih, ki smo mlajši od 48 let, ki takrat še nismo imeli volilne pravice, vsem tistim, ki so na plebiscitu obkrožili DA za samostojno Slovenijo. Veliko jih danes ni več med nami, zato so še toliko bolj vredni spomina. Večina med njimi bo ostala skrita za številkami in statistiko: 88,5 % volilnih upravičencev, 95 % od teh pritrdilnih. Predstavnica teh, ki so vredni našega spomina, je ga. Marija Hvala z Begove ulice v Mariboru, ki jo je leta 1990 obiskala mobilna volilna enota. Ker je bila prestara in prešibka, da bi se udeležila plebiscita. Kamere so posnele ženičko, ki na koncu pove, zakaj je želela izraziti svojo voljo: »Da bi nam Bog dal blagoslova, da bi lepo živeli v naši Sloveniji.«  Z zanosom in ponosom, ki ga premore le skromna, od dela utrujena žena.

Nepozabno 2020

Leto 2020 v osnovi ne bo nepozabno zaradi pozitivnih dogodkov, kot so se zgodili za naš narod leta 1991, pa npr. 2017, ko smo postali evropski prvaki v košarki in še bi lahko našteval. Mora pa postati nepozabno zaradi izkušnje, ki nam jo je prineslo, zaradi tega, kar nas je naučilo.