Podarjene besede

 "Podaril sem ti besede ..." je rekel Starec. 

Sedela sta na klopi, bili so dnevi, ki se jih je Klatež po eni strani veselil in po drugi strani bal. Dnevi, ko je zadišalo po jeseni. 

"Vem ..." je odvrnil po tem, ko je kar nekaj trenutkov iskal besede, s katerimi bi se odzval. Besede. A našel je le eno, pa še za to je menil, da ni prava. 

"Ali pa ne ..." je dodal in se ozrl proti njemu, ki ga ni bilo več tam. Besede. Njihov pomen. Vedno se je tako rad igral z njimi. A kaj, ko so postale več ali pa manj kot to. Ni se še odločil. Dejstvo pa je, da je Klatež po dolgem času sedel na svojo klop. Na klop, če smo pošteni. Ker se klati, torej pohajkuje okoli, zatorej ni nobena klop njegova. In smo spet pri besedah. Njihovem pomenu. Pri tem, da se je z njimi težko igrat. 

Pogledal je proti nebu. Svet se mu je zdel obrnjen na glavo. Ampak. Ko pogledaš proti Nebu, ali je dejansko svet obrnjen na glavo, ali si ti v tem položaju? Ali so vendarle uporabljene besede, tiste, zanj tako suhoparne, na eni strani, na drugi strani pa argumentirane, svet, ki je obrnjen na glavo ali je le on v tem položaju? Pogledal je in z njegovega vidika, je bilo obrnjeno na glavo. Potem pa je spremenil položaj in vidik se je obrnil ... besed, ki so mu bile podarjene je iskal ...

A iz njemu nasprotnega vidika je pogled vedno isti ... in besede uporabljene v polnem pomenu. Za to, za kar so bile ustvarjene in nam podarjene, kot bi verjetno rekel Starec ...