Sem prečital: Ivan Cankar, izbrano delo VII

Za konec prihranjeno tisto najboljše. Najprej Iz tujega življenja, ki je res zapisano v tako odtujenem stilu, mračnjaškem, težkem, a vendar od povedi do povedi odkrivaš cankarjanski svet. Če se mu sme tako reči, če se sme vanj vstopiti. Ker ti dovoli, a vendar vstopaš vanj s svojega sveta in se vprašaš: koliko je moj svet njegov in obratno? Moje življenje. Odgovor? Morebiti. Ivan pravi: "Vsaka mladost je polna sreče in radosti, sijajnega sonca in prešernega smeha. Vsaka mladost. Ako v poznih letih in v grenkih urah pogleda človek nanjo s tujimi, hladnimi očmi, se mu zdi morda nevesela, kelih krivičnega trpljenja in prezgodnjega spoznanja. Ali težko je tako pogledati nanjo. Nenadoma se razmakne, se v nič raztopi megleni zastor in zasmeje se mlado sonce, vse ljubezni in vse hvaležnosti vredno. Spomin je sladek kakor pesem; prsi napne vzdih, zaostro se oči in ustnice boža smehljaj." Morebiti me pa res bolje razume kot jaz njega. Sledijo Črtice. Kako kratek zapis predstaviti na kratko? Tako, da povabiš k branju. Sploh ker je le-tega vredno. Za konec Podobe iz sanj. Med njimi slavna Zaklenjena kamrica in za konec Konec. Kaj se skriva v besedah, ko Cankar gleda smrti v oči in ji, težko sopajoč izreče tri besede: mati, domovina, Bog? "V tistem hipu, ob tisti besedi sem se sladko zbudil iz dolge, strašne bolezni. Poleg mene, ob čaju je sedela svetnica odrešenica; držala me je za roko in smehljala se je, kakor se mati smehlja otroku, ki je ozdravel. Ime ji je bilo: Življenje, Mladost, Ljubezen." Če povežemo Mati - Življenje, Domovina - Mladost, Bog - Ljubezen. Nalašč z velikimi začetnicami. Smrti se gleda v oči zgolj z njimi. In zgolj one lahko orišejo velike vrednote, ki jih predstavljajo. In ki te smehljaje primejo za roke: Mati, Življenje, Domovina, Mladost, Bog, Ljubezen.