Sveti v temi

Strašna noč je bila. Tema je temnila vse naokoli. Korak. Bil je boječ. Oklenjen v strah. Brez upanja. Tema ga je imela v svojem primežu. Kaj če nikoli več ne bo novega? Bo stanje na mestu, bo čakanje na ... bo korak, ki to ne bo več, saj se bo izgubil v sebi, brez upanja, oklenjen v strah, boječ ...
Bil je droben trenutek. Zazdelo se je, da se je nekaj zgodilo. Da se je nekaj premaknilo. Je to možno? Sredi te pretemne teme? Ne, nemogoče.
Pa vendar človek zre Človeku v obraz. Ne pozna ga. Nemogoče, da bi bil to On. Tudi On ga šele spoznava, v svoji majhnosti, otroškosti. Kako bi mogel človek verjeti? To je vendar nemogoče. A kaj ko je ravno to v Njem postalo mogoče. Človek se je naveličal mogočega, to ga je ujelo v svojo past in znotraj mogočega, ni nemogočega. A še kar zre, sredi temine v kateri se nahaja. Droben, predroben plamen je, a plamen vednarle je. In ker je plamen, je korak. Korak saj ...

Prihaja Sveti ... taisti, ki sveti

na naših poteh svetosti,

da bi zasvetili

v polnosti Svetega.  

Naj bo sveto, blagoslovljeno!