Prenos vere v družini v luči postnega časa
Besedilo je bilo prvotno objavljeno na spletnem portalu Časnik.si.
Cerkveno leto, liturgični časi,
ki jih obhajamo, sami na sebi ponujajo možnost nekakšne »družinske kateheze«,
ki v postnem času, na nek način, niti ne potrebuje ne vem kakšne teološke
izobrazbe. Po drugi strani se zavedam, da smo slovenski katoličani »krščansko
nepismeni«, kot je nekoč, na radiu Ognjišče, dejala dr. Alenka Šverc. Ne bi
sicer želel, da bi se kdo čutil užaljenega ali pa napadenega, konec koncev je
bila osnovna krščanska nepismenost kar dolgo prisotna v moji družini, a
realnost je pač taka, vsaj na mestnih župnijah. Otroci te dni več vedo o Harryju
Potterju in Igri prestolov, starši danes bolje poznajo sodobna »romarska
središča« (restavracije, trgovine itd.) kot tista prava. A pustimo to, ne
prepustimo se pasti, ki jo papež poimenuje »samoobrambna drža pritoževanja«.
Zavest glede trpljenja
Pojdimo lepo po vrsti. V krepitvi
zavesti krščanskega življenja, zavesti, ki naj bi v družini prispevala k temu,
da bi »verniki bolj krščansko živeli«, kot to ubesedi koncil (SC 1), postni čas
lahko prispeva k temu, da ozavestimo križ v našem vsakdanjem življenju. Križ (upam,
da še) visi po stenah; v naši učilnici ima celo središčno mesto na steni.
Vendar ne boste verjeli, da za odgovor na vprašanje, kako nam je Bog na
najlepši način izkazal »ljubezen do konca«, porabimo mnogo napora. Postni čas
kot tak lahko izkoristimo za krepljenje zavesti, da je ta križ, ki ga ati ali
mami morebiti nosita okoli vratu, da je ta križ, ki je na neki steni v stanovanju,
da je ta isti križ, ki zaključuje rožni venec, ki krasi vzvratno ogledalo
našega avtomobila, da je ta isti križ, ki … , da je ta križ prinesel odrešenje,
da je ta križ izkaz nore ljubezni Boga Očeta do svojega ljudstva, Boga Sina do
mene in tebe. Po papeževih besedah nam bo to pomagalo v težkih trenutkih, s
katerimi se bo družina, slej ko prej, srečala, pa naj bo še tako krščansko
»popolna«.
»Če družini uspe, da se osredotoči na Kristusa, on povezuje in
razsvetljuje celotno družinsko življenje. Bolečine in bojazni doživlja družina
v povezanosti z Gospodovim križem in njegov objem omogoča, prenašati najhujše
trenutke.« (AL 317)
Postna akcija
Postni čas je lahko zelo dobra
priložnost za družine, da izrazijo svojo ustvarjalnost na področju ljudske
pobožnosti. Tudi temu (četudi se ne omeji zgolj na postni čas) papež pritrjuje:
»Različne oblike izražanja ljudske
pobožnosti so za mnoge družine zaklad duhovnosti.« (AL 318) Tu pa moramo
iskreno izpostaviti nekatere realne probleme. Kot prvo je to krščanska
nepismenost, ki je omenjena že zgoraj. Od družin, kjer starši ali pa celo stari
starši nimajo neke verske osnove, ne moremo pričakovati, da bodo, recimo temu,
»pastoralno ustvarjalni«. Njim Cerkev ponuja različne akcije, žal pa jih v
obliki diet in ostalih nasvetov ponuja tudi ostali svet in spet, ne moremo
pričakovati, da bi mogli tovrstni razlikovati med »ljuljko in pšenico«. Na
drugi strani pa obilica postnih akcij, ki jih premoremo, (priznam, da sem kar
malce proti tej številčnosti), lahko negativno vpliva na družine, kjer bi
bil prenos vere mogoč. Postna akcija, ki jo organizira župnija ali pa neka
druga organizacija je zgolj v pomoč tistim družinam, ki se na tem področju ne
znajdejo najbolje. Veliko večjo težo ima namreč postna spodbuda, za katero se v
krogu družine dogovorijo njeni člani, saj je to neke vrste tradicija, za katero
je moč verjeti, da jo bo družinski član prenesel v družino, ki si jo bo nekoč
sam ustvaril. Tega bi se morali zavedati tudi snovalci različnih župnijskih
akcij. Seveda pa je dobrodošlo, če more družina s svojim prizadevanjem podpreti
tudi župnijsko ali pa katero drugo pobudo.
Post: šola za prevzem odgovornosti
Starši imajo neprecenljivo vlogo,
da post predstavijo svojim otrokom kot dobrodošlo odpoved. Spet je realno
stanje precej zanimivo, saj so mi v skorajda vseh razredih, v katerih učim
verouk, mladi nadobudneži odrecitirali, da pa njih post še ne veže. Da še niso
dovolj stari. Kar je v bistvu res. Res pa je tudi, da je lahko pravilno
predstavljen post velika šola za življenje. Po eni strani, da na tej poti ne
bomo vedno uspeli in bomo morali priznati poraz, po drugi strani, da je veselje
ob uspehu toliko večje. In kar je najpomembneje: »Post nas prebudi, naredi nas bolj pozorne do Boga in do bližnjega ter
razvname voljo za pokorščino Bogu, ki edini nasiti našo lakoto.« (papež
Frančišek, poslanica za postni čas 2018)
Molitev, prednostno sredstvo
Vem, malce se že ponavljam, ampak
poleg tega, da je to »mati učenosti«, je pravzaprav tudi nekaj, kar spada k
naši veri, saj določene stvari ponavljamo, četudi ne v istem prostoru in času.
In ker sta slednja nova, morebiti naslednji citat dobi novo razsežnost, postno
namreč:
Molitev v družini je prednostno sredstvo za to, da to velikonočno vero
izrazimo in okrepimo. Vsak dan lahko najdejo nekaj minut, da skupaj
stojijo pred živim Gospodom, mu povejo stvari, ki jim povzročajo skrbi, ga
prosijo za tisto, kar družina potrebuje, molijo za koga, ki preživlja težke
trenutke, si od Boga izprosijo pomoč, da bi mogli ljubiti, se mu zahvalijo za
življenje in dobre stvari ter od Device Marije izprosijo varstvo pod njenim materinskim
plaščem. Tako lahko trenutki molitve s preprostimi besedami naredijo veliko
dobrega za družino. (AL 318)
Kaj dodati? Zgolj, da postni čas
vabi vse družine, da okrepijo svojo molitev. Kako? Tako kot jim najbolj
ustreza.
Miloščina, več kot le dajanje denarja
Ko sem v spletnem Slovarju
slovenskega knjižnega jezika prebral, kaj pomeni miloščina, sem bil kar malce
razočaran.
míloščina -e ž (ī): navadno v krščanskem okolju kar se dá iz
usmiljenja, dobrote, zlasti beraču, revežu: dati, deliti, prositi miloščino;
živeti od miloščine / ekspr. to je zame miloščina, ne pa plačilo (vir: Fran)
A če razlago gesla okrnimo zgolj
na besede: kar se dá iz usmiljenja,
dobrote … , če se spomnimo na prve besede papeža Frančiška iz bule, s
katero je razglasil sveto leto usmiljenja: »Jezus
Kristus je obličje Očetovega usmiljenja,« (Bula Misericordiae vultus 1) in
če temu dodamo, kako je Peter izkazal usmiljenje možu, ki je prosil miloščine: »Srebra in zlata nimam, dam ti pa, kar imam:
v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, hôdi!« (Apd 3,6), potem moremo tudi to
razlago brati drugače. Dajanje miloščine naj bi bil življenjski slog kristjana,
saj naj bi bil tisti, ki v svet prinaša Kristusa, ki v svet prinaša Božje.
O, kako si želim, da bi v naših vsakodnevnih odnosih v bratu, ki prosi
pomoč, slišali klic božje Previdnosti, saj je vsako dejanje miloščine
priložnost sodelovanja z Bogom v skrbi za njegove otroke. In če se danes On
poslužuje mene, da bi pomagal bratu, kako ne bo jutri poskrbel za moje potrebe
On, ki ga v velikodušnosti nihče ne prekaša? (papež Frančišek, poslanica za
postni čas 2018)
Prenos vere v luči postnega časa
Prenos vere v luči postnega časa
je pot Izraelcev preko puščave. Štirideset let so se pripravljali na vstop v
obljubljeno deželo, štiri desetletja, v katerih je prišlo tudi krepkih odmikov
od Boga. Odmikom navkljub je brez templja, lahko bi rekli brez
institucionalizirane religije, v puščavi preživela njihova vera, saj se je
prenos iz generacije, ki ni bila vredna vstopa v obljubljeno deželo, na
generacijo, ki je to bila, zgodil v družini. To je tudi upanje za naše družine,
v kakršnem koli stanju se že nahajajo. Naj bo postni čas blagoslovljen:
»Ponovno se bliža Gospodova velika noč! Božja previdnost nam za
pripravo nanjo vsako leto ponuja postni čas, zakramentalno znamenje našega
spreobrnjenja, ki naznanja in udejanja možnost vrnitve h Gospodu z vsem srcem
in z vsem življenjem.« (papež Frančišek, poslanica za postni čas 2018)
Komentarji
Objavite komentar