Pastoralno spreobrnjenje
Besedilo je bilo prvotno objavljeno na spletnem portalu Časnik.si
Nedavno tega sem
slišal nekega gospoda, ki je razlagal, da bo pod tem papežem pač potrpel in da
bo že naslednji konklave prinesel kakšnega, ki bo njemu bolj po godu. Malce sem
se namuznil, dejal nič, sem se pa vprašal, zakaj ga potem imamo. Papeža namreč.
Če ga imamo zato, ker verjamemo, da je Petrov naslednik, potem bi ga bilo
smotrno upoštevati. Seveda to ne pomeni, da se moramo v vsem strinjati. Ampak
če gledamo prvega voditelja Cerkve in njegovega, včasih tudi velikega kritika
apostola Pavla, moramo priznati, da je Pavel do Petra imel odnos. K njemu je
šel preverit evangelij (Gal 2,2), da ne bi »tekel v prazno«. No, omenjeni
gospod raje ne bo tekel. Mi pa vseeno lahko preverimo način evangelijskega
oznanjanja in, če iskreno pristopimo, menim, da lahko pride tudi do pastoralnega
spreobrnjenja.
Nova evangelizacija
Način
pastoralnega udejstvovanja, ki si ga je izbrala Cerkev, imenujemo »nova
evangelizacija«. Izraz mi ni bil nikoli všeč. Malo zato, ker mora biti vedno
vse novo, poglejte samo embalaže različnih artiklov, ki se iz leta v leto
menjajo. Po drugi strani pa sem se spraševal, kaj novega pravzaprav lahko
ponudimo, ko pa je evangelij star svojih dva tisoč let. Trenutni papež mi je
pri odgovoru na to vprašanje zelo pomagal. Evangelij ni nov, vedno nov pa je
način branja, življenja in oznanjevanja. Ker se spreminjam, ker se spreobračam.
Tako osebno kot pri pastoralnem delu. Slednje bo v tem prispevku bolj v
ospredju, čeprav gre za proces, ki se medsebojno dopolnjuje.
Pastoralna samozadostnost
Samoljubje in
samozadostnost sta velikokrat velika problema v našem pastoralnem delovanju. Podobne
probleme so imeli dvanajsteri, ki so velikokrat v odnosu do Jezusa nastopili
zelo samozadostno. Petrov odgovor na vprašanje, kaj pravijo, kdo je Jezus, se
razlikuje od odgovora, ki so ga dali ljudje. In nastopita samoljubje in
samozadostnost, ki se v Markovem evangeliju izrazita tako, da Peter povleče
Jezusa stran od učencev in ga začne grajati, ker je govoril o trpljenju in zavrženosti (Mr
8,31-33). Pastoralno udejstvovanje se
velikokrat rado skriva pred trpljenjem in zavračanjem. Raje samoljubno in
samozadostno menimo, da je to, kar delamo, dovolj, da smo obkljukali vse.
Sinoda o družini, torej naši škofje s papežem, nas opozarja: »Zato se od vse Cerkve zahteva misijonarsko
spreobrnjenje. Ne smemo obtičati pri oznanjevanju, ki ni povezano s stvarnimi
problemi ljudi.« (AL 201). Ko pa se začnemo ukvarjati s stvarnimi problemi
ljudi, pa se začne pisati nov evangelij. Kajti evangelij je v svojem jedru
srečevanje Kristusa s stvarnimi problemi ljudi. Ravno v omenjenem Markovem
evangeliju je večkrat tako lepo izraženo dejstvo, da so ljudje nekoga privedli
k Jezusu, da bi ga ozdravil. Kar je pravzaprav tisto, za kar smo Cerkev: da
prinašamo najprej sebe, nato pa tudi ostale k Jezusu, da bi nas ozdravil.
Srečanje
To pa pomeni, da
pastoralno spreobrnjenje zahteva tudi veliko osebnega dela. Delo, ki zahteva
čas, odpoved … Veliko laže je zbrati starše veroučencev na predavanju, kot pa
se z vsakim posebej srečati. Veliko laže je prirediti srečanje starejših, kot
pa vsakega posebej spremljati. Veliko laže … A če se spet ozremo proti
evangeliju, sta notri opisana zgolj dva »evharistična kongresa« in nešteto
osebnih srečanj z Jezusom. Kakšen je bil »izplen« čudežev pomnožitve kruha,
razen to, da so bile nasičene množice, ne vemo. Vemo pa, kakšen rezultat so
prinesla vsa ozdravljenja, ki so se zgodila po tem, ko je posameznik ali
skupina začutila, da je Jezus zares Odrešenik. »Družinska pastorala mora biti
danes v bistvu misijonarska; treba je iti ven, biti ljudem blizu, namesto da bi
se omejili na to, da smo ustanova s tečaji za tisto peščico, ki jih obiskuje.«
(AL 230)
Misijonarska ustvarjalnost
Menim, da ni
potrebno čakati na novega papeža. Če smo iskreno pristopili, nam je Petrov
naslednik dal misliti in nam to še daje. Sploh evropski Cerkvi, ki se rada
ustavi v samoljubnem zadovoljstvu tega, kar je, in ne tega, kar bi lahko bila.
Cerkvi, ki je se je bolj ukvarjala s pravili, zapovedmi, s tem, kaj je prav in
kaj ni, kot pa s tem, kaj nekomu onemogoča, da bi se bolj osebno srečal s
Kristusom. Seveda ne v vseh primerih, pa vendar prevečkrat. Petrov naslednik
nas spodbuja: »Ne ujemímo se v past, v kateri bi se izčrpali s samoobrambno
držo pritoževanja, temveč raje prebudimo misijonarsko ustvarjalnost!«
Komentarji
Objavite komentar