Nekakšna črtica

Sedel je na avtobusu in zamišljeno zrl predse. Na tistih sedežih, kjer si po dva sedita nasproti. Zraven njega je sedela starka, katere plašč je imel dejansko vonj po naftalinu. Ampak v obilici vonjev tega niti opazil ni. V zatohlem avtobusu je bila zgoščenost vonjav na višku, svoje pa je dodala grelna naprava, ki je še dodatno prispevala k občutku zatohlosti. Mislu so mu begale, kot so se okoli njega zvrščale vonjave, kot so se menjale postaje. Na sedež nasproti njega se je, v splošnem drenu, prebila  neka srednješolka, ki se ni ozirala na vljudnost in pravilo, da imajo starejši prednost. Kdo pa njo razume, kdo ve, da je vstala veliko prezgodaj, kdo ve, da je bila vprašana in da je pisala test in nenazadnje kdo ve, da je imela dve uri športne vzgoje? In kdo ve, da pravzaprav to ni tisto, kar jo teži in to ni tisto, za kar bi se rada skrila. Ampak to, da ga danes ni bilo v šolo in da ne ve kje je. Tudi na telefon se ne javi, na Facebooku ni posodobil stanja, na Instagramu pa ni všečkal njenih petih fotografij, ki jih je med odmori objavila.

Še vedno je zamišljeno zrl predse. Zrl je v njene superge, ki so ga spominjale na skejtarske čevlje, ki so jih nosili včasih. Nič hudega sluteč je zrl, a njej to ni bilo po godu. "Ali je kaj narobe, gospod?" ga je vprašala. "Pravzaprav nič, hvala vam za ta spomin," ji je smeje odgovoril in vstal, saj je bil čas da izstopi.