Beseda besed

Iskal sem jih. Ves čas pričakovanja sem jih iskal. Tiste prave, nagovarjajoče. Polzele so mi skozi prste kot pesek, kot čas so mi polzele in na koncu spolzele ter se povsem razblinile. Iskal sem jih, mukoma iskal, vendar jih nisem našel. Ne tistih pravih. Želel sem jih, pa jih ni bilo. Zbal sem se, saj nisem vajen, da jih iščem ...

Vse dokler ni pristopila ... nepričakovano kot vselej. Pistopila je Beseda sama in objela. Sprejela v tem kar sem in s tem kar sem. Mati je bila, ki me je objela povsem nenadejano in v njej sem spoznal Besedo, ki me je ves čas čakala. Beseda, ki mi je dala vedeti, da besed ni iskati, saj te Beseda najde sama. Najde v tvoji nemočni človeškosti, tam te najde Vsemogočnost Božjosti. Objame te s krhko močjo, da te ne bi ranila. Objame in ti pusti, da si kar si. Božji ljubljeni otrok. 

Božjega, da, Božjega želim vsem. Dotikov Božjega, objemov Božjega. 

Vsemogočnost se utelesi v človeški šibkosti, da bi Božja Vsemogočnost zaživela človeško nemoč. Da bi pokazala človeški nemoči, kako zaživeti Božjo Vsemogočnost. 

V majhnih drobnih dejanjih ljubezni. Kot je na primer objem.
Beseda besed se je Ubesedila!