Ukradena Radost ljubezni

Besedilo je bilo prvotno objavljeno v prilogi Bodi človek! časnika Novi glas.

Lahko bi rekli, da je bila papeževa apostolska spodbuda Radost ljubezni nedavno nekako ukradena s strani nekaterih, ki so se obešali samo na »tisto« točko, ki govori o prejemanju obhajila ločenih in ponovno poročenih, ter na tisto točko, ki se je v sinodi nekako izgubila in ki je govorila, še bolj odprto, kot to sedaj govori, o homoseksualnih osebah in njihovih skupnostih. Ukradeni sta bili že pravzaprav obe sinodi, ki so ju novinarji, žal pa tudi mnogi katoliški komentatorji, naredili za sinodo o ločenih, ponovno poročenih, homoseksualnih. A bili sta sinodi o družini, dokument, ki je nastal kot premislek k posameznim sklepom sinode, se imenuje Radost ljubezni, ki »jo živijo družine« in »je velika radost Cerkve.« (AL 1) In govori predvsem o družini. 

Papež se celo malce opraviči, ko pojasni, da je »[z]aradi bogastva dveletnih sinodalnih razmišljanj … (apostolska spodbuda, op. p.) tudi tako obsežna.« (7) Papež zato svetuje, »da je ne preberemo na dušek« (pr. t.), pač pa naj vsak zase najde svoj del. No, kot že omenjeno, so več kot očitno nekateri papeževo vodilo vzeli preveč dobesedno in so izpostavljali le kakšno točko, za kar pa bi, pri skupno 325 točkah, težko rekli, da so povzeli bistvo. Kajti v bistvu papež dejansko govori najprej in na prvem mestu družinam.

Da je papežev slog poseben, preprost, vsem razumljiv, smo se že navadili. S tem ga ne mislim primerjati s prejšnjimi papeži. Zakaj bi to sploh počeli? Ko so prve krščanske skupnosti prebirale posamezne evangelije, jih verjetno ni zanimala primerjava sinoptikov (Marka, Mateja in Luka), pač pa so se ukvarjali s sporočilom. Ta primerjava je potrebna danes, ko v razlikah iščemo posamezna znamenja skupnosti, v katerih so evangeliji nastajali. In ker vemo, v kakšnem stanju je družina pri nas in po svetu, primerjava papežev ni potrebna. Papeževa vsebina nam daje jasna in konkretna navodila. 

Konkretna aktualizacija – tako bi poimenoval najbolj obsežno, tudi pozicijsko središčno četrto poglavje(od osmih), se pa ta slog v bistvu vleče skozi celotno spodbudo. Za časa študija teologije smo pri večini predmetov eksegeze (razlage Svetega pisma) bili primorani v zaključkih naših seminarskih nalog in vaj napisati aktualizacijo. Spomnim se, da smo se takrat tako bogoslovci kot laiki večkrat drug drugemu hvalili, kako pomembne zaključke za naša življenja smo odkrili v obravnavanem svetopisemskem odlomku. Danes ugotavljam, da smo bili in smo verjetno še precejšnji amaterji na tem področju. Aktualizacija že, vendar brez konkretizacije. Konkretizacije, ki jo v veliki meri premore naš papež Frančišek. 

Že to, da si za razlago izbere 13. poglavje Prvega pisma Korinčanom, kaže, da mu je stanje popolnoma jasno. To 13. poglavje je namreč v obredniku Sveti zakon predlagano za eno izmed poročnih beril. In po mojih pogovorih z duhovniki, zelo nesociološko in statistično nepravilno, pa vendar, z gotovostjo trdim, da se to berilo pojavi na več kot polovici porok. Upal bi si celo trditi, da na večini. No, pa je papež (mlado)poročenim napisal lepo razlago besed, ki jih velikokrat ne razumejo. Konkretno aktualizacijo, kot že rečeno. 

Idealno predstavljeni ljubezni, kot nam jo apostol Pavel opiše v tem pismu, papež doda konkretne primere, kot npr.: »Včasih na primer občudujem ljudi, ki so se morali ločiti od svojega zakonca, da so se zaščitili pred fizičnim nasiljem, in ki so bili – zaradi zakonske ljubezni, ki zmore iti preko občutkov – vseeno sposobni, čeprav po drugih ljudeh, poskrbeti zanj v trenutkih bolezni, trpljenja ali težave.« (119) Kakšnemu pretirano izobraženemu kardinalu se je verjetno privzdignila obrv v delu, kjer papež ne citira nedosegljivih teologov, pač pa preprost izsek iz filma in s tem razloži, kako naj bi v družini znali drug drugega razveseliti, kar je, kot pravi papež, predokus nebes. »Spomnimo se na posrečen prizor iz filma Babettino kosilo (Il pranzo di Babette), kjer velikodušna kuharica prejme hvaležen objem in pohvalo: 'Kako zelo boš razveselila angele!' Dobrodejno in poživljajoče veselje je v drugih vzbuditi zadovoljstvo in jih gledati, kako uživajo. Ta radost, ki je učinek bratske ljubezni, ni ugodje nečimrnosti, ki gleda smo nase, temveč je radost tistega, ki ljubi, ki se veseli sreče ljubljene osebe – radost, ki se izliva v drugega človeka in postane v njem rodovitna.« (129) 

Tovrsten slog se pojavlja skozi celotno spodbudo, ne da bi izgubil na vrednosti, saj svoje temelje vselej išče v Svetem pismu, potrditve pa pri sinodi ter Cerkvenemu učiteljstvu. Zdi se, da papež kar vstopi v domove družin, ko pravi: »Dobro je vedno začeti jutro s poljubom in vsak večer blagosloviti drug drugega, čakati na drugega in ga sprejeti, ko pride domov, včasih iti skupaj ven in skupaj opravljati hišne naloge.« (226) Seveda pa je najbolj čutiti, da se Frančišek zaveda, da te spodbude ne bodo brali popolni. Zato: »Tako so poudarili škofje iz Čila: 'Popolne družine, ki nam jih predstavlja varljiva in potrošniška propaganda, ne obstajajo. […]' Bolj zdravo je z realizmom sprejeti meje, izzive ali nepopolnosti in poslušati klic k skupni rasti; ljubezen spodbujati k zorenju in skrbeti za trdnost zveze, ne glede na vse, kar se lahko zgodi.« (135) Ta spodbuda je namenjena vsakomur, ki se je iskreno pripravljen postaviti pred ogledalo, ki mu ga papež dobrohotno nastavlja, da bi mogel v radosti ljubezni rasti. Namenjena je tistim, ki živimo v takšnih in drugačnih situacijah, upam si trditi, da vsak izmed nas dobi svoje mesto. Ker pa se naša vloga v družini z leti spreminja, se s tem spreminjajo tudi poudarki, ki nas nagovarjajo. Tudi zato bo ta spodbuda še dolgo časa lahko priročnik za vsakogar. 

S tem zapisom sem želim prispevati k vračanju tega, kar je bilo ukradeno. Kar ne pomeni, da niso pomembni deli, ko se papež usmiljeno obrača k ločenim in ponovno poročenim ter homoseksualnim. A tudi sam opozori, predvsem kar se tiče prvih: »Danes je važnejše kot dušno pastirstvo neuspelih zakonov prizadevanje, da bi utrjevali zakone in tako preprečevali njihov razpad.« (307) Pri tem pa naj poudarim, da beseda važnejše iz konteksta sodeč ne pomeni, da bi bilo dušno pastirstvo neuspelih zakonov nepomembno. Daleč od tega. 

Pred nami je Radost ljubezni, vsakomur v slovenskem jeziku dosegljiva zastonj na svetovnem spletu. Ali bomo radost ljubezni zaživeli s papeževo pomočjo v naših sredah, v družinah, v katere smo na različne načine vpeti, pa je odvisno predvsem od nas.