Velikonočni kristjani?

Dlje časa se že ukvarjam z mislijo, da je veliko odvisno od naše zavesti. Ne bi sicer rad posegal na področje psihologije, priznam tudi, da pravega recepta za o-zavešč-anje nimam. Me je pa precej nagovorila študija Janeza Pavla II., ki jo je pripravil za sinodo na Poljskem in sodi še v njegovo predpapeško obdobje. Razmišljanja bazirajo na tezi, da je potrebno okrepiti kristjanovo zavest. Nezaveden kristjan je pravzaprav na nek način ne-zavest-en kristjan, v takšnem ali drugačnem pomenu te besede. Če je za nas bistveno vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih, kar je bila ena izmed prvih in najkrajših veroizpovedi, potem se vprašajmo, koliko pravzaprav smo velikonočni kristjani. Pri tem se bom osredotočil predvsem na primerjavo cerkvenega leta z vsakdanjim življenjem in skušal pogledati, koliko in v kakšni meri nam sveti časi pomagajo pri ozaveščanju velikonočne skrivnosti. Kal mojega spraševanja so spodbudili veroučenci, ki so pri dodatnem vprašanju v testu (to pomeni, da so odgovor lahko iskali v svojem zavedanju in ne toliko znanju, saj to ni bil del učne snovi), katere svete čase poznamo, v veliki meri odgovorili, da postnega, malce manj adventnega, medtem ko sta se božični predvsem pa velikonočni čas povsem izgubila. Čas med letom je bil omenjen že v vprašanju.

Advent

Čas, za katerega že nekaj časa vpijem, da bi bilo bolje, če bi ga ukinili. V resnici si ne želim, da bi ga zares ukinili, pač pa zgolj uporabim retorični trik, da s tem pridobim poslušalčevo pozornost. Problem adventnega časa je, da je vezan na t. i. veseli december. Drugi problem adventnega časa je, da so dnevi krajši in imamo, vsaj podzavestno se nam tako dozdeva, manj časa. Veseli december je tako lepo izkoristiti za druženje pod množico lučk, ki krasijo naša mesta, srečanje ob kuhančku ali dveh in seveda ne sme manjkati obdarovanje. Dnevi, podzavestno seveda, ker v resnici so prav tako dolgi 24 ur kot junija, minevajo precej hitreje. Množica prireditev in skakanja okoli povzroči, vsaj pri meni, da advent navadno tako hitro mine, da vedno znova lovim zadnje minute, da imam vsaj kaj od božičnega praznovanja. In tu se zgodi največji paradoks.

Božnični čas

Božič je pravzaprav začetek velikonočne skrivnosti, na katero pa smo se začeli pripravljati prav res z, vsaj zame, izgubljenim adventom. Na svet prihaja naš Odrešenik, tisti, ki nas bo z velikonočno daritvijo na veliki petek odrešil naših grehov in nam v Veliki noči (velika začetnica uporabljena zato, ker želim poudariti veličino te Noči) priboril nebeško večnost. V majhnem detetu zremo zarjo vstajenja. In sedaj prej omenjeni paradoks. Po tem, ko se rodi najsvetlejša Luč zgodovine človeštva, začnemo kaj hitro ugašati naše mestne lučke. Vem, dan se je začel daljšati, ni potrebe po tem, da bi še naprej gorele. Marsikdo bi rekel, da je to celo pravilno, saj je vendar prišla na svet prava Luč. A bodimo pošteni, božičnemu in adventnemu času primanjkuje pravega veselja. Pri tem mislim na veselje ob zavedanju, da nas Bog ni pustil samih v našem grehu, in ne na "veselje" ob odpiranju penine in petju silvestrskega poljuba. Če smo zamudili prvi in drugi vlak, tretjega zagotovo ne bomo.

Postni čas

Krajši čas med letom, ki sledi, je primerna uvertura v postni čas, saj človeka umiri. Umiri ga tudi narava, ki je mrzla, hladna in mrtva. Po nekaj tednih "mrtvega teka" se začne čas akcije, čas, ki ga imamo (glede na povsem neznanstveno in nerelevantno raziskavo, torej glede na odgovore mojih veroučencev) najbolj v zavesti. Večkrat sem že izrazil svoje pomisleke glede "akcijskega" časa v Cerkvi (tu in tu in verjetno še v kakšnih oznanilih, pa tega nisem objavil na spletu ali pa sem pozabil). Vem, da dajem vtis, da sem poleg adventnega časa, sedaj še za ukinitev postnega časa. Štiridesetdnevna pot preko posta in pokore, pot skozi puščavo je več kot le koristna, upal bi si celo trditi, da je, če že ne drugega, koristna vsaj kot kakšna shujševalna "kura", kot jo, v veliki meri, ljudje jemljejo. Ne moremo oporekati, da je dobro, če človek kaj stori zase in za bližnjega na katerem koli področju. Vprašanje pa je, koliko nas je ta pot skozi puščavo, ki so jo prvi doživljali naši očetje v veri, Izraelci, pripravila, ne le na vstop v obljubljeno deželo, pač pa na življenje v njej.

Velikonočni čas

"Minil je dan trpljenja, aleluja! Prišel je dan vstajenja, aleluja! Kdo zdaj se ne bi radoval, saj Jezus je iz groba vstal ...," pojemo, ko gremo v procesiji po našem kraju. Ta procesija je bistveno manjša od množice, ki je drla k blagoslovu jedil dan prej, še enkrat pa se zmanjša, ko zavije skozi cerkvena vrata in se zdi, da želijo nekateri prikazati Jezusovo priliko, kako bo kdo ostal zunaj. Le da so pri Jezusu vrata zaprta, tu pa na stežaj odprta. Vstopili smo v obljubljeno deželo, doživeli smo višek praznovanja, torej veliko noč. A kaj ko se zdi, da je na obrazu ostala čemernost posta. Odkljukali smo našo štiridesetdnevno akcijo in sedaj, ko bi morali zaživeti Kristusovo ljubezen bolj aktivno kot kdaj koli ... No, sedaj pa se ponovi tista zgodba, ki jo moremo zreti ob vstopu Izraelcev v obljubljeno deželo. Odpad, malikovanje, nečistovanje, skratka, resno se vprašaš, kako je mogoče, da narod, ki je doživel takšne Božje milosti, svojemu Bogu tako hitro obrne hrbet. Resno se vprašaš, kako je mogoče, da skupnost, ki je doživela takšno Božje usmiljenje ob odrešenju, na svojega Boga tako hitro pozabi. Ni velika noč zaradi posta, pač pa je post zaradi velike noči, kar pomeni, da naj bi pripomogel k temu, da bi ozavestil neizmerno odrešujoče oznanilo, da je življenje premagalo smrt. K temu povsem nenaključno pripomore tudi narava. Če ob božiču mnogi tako radi poudarjajo, da so že pogani imeli v času božiča nekakšen praznik boga sonca in da je Cerkev to kasneje prevzela za svoj praznik, potem moramo tem istim predočiti, da velikonočnega praznovanja ni izbrala Cerkev, pač pa Bog sam, Jezus Kristus, ki je umrl, zgodovinsko potrjeno, tam nekje aprila. V času, ko je narava polna nevidne energije in le čaka, da se odene v ves svoj sijaj, ki ji ga je namenil njen Stvarnik. Takšno seme je Jezus Kristus, ki mrtev pade v grob, tretji dan pa zaživi v vsej polnosti in sijaju. Takšno seme je Cerkev, ki statično vztraja v dvorani zadnje večerje, ob binkoštih, ob prihodu Svetega Duha pa zgolj enajst plus ena možakarjev, med katerimi ni elite takratnega časa, pač pa ribiči, cestninarji, politikanti, ponese oznanilo Jezusovega vstajenja od mrtvih dobesedno po vsem svetu. Takšno seme sem jaz, ki pa ...

Čas med letom

Obogateni z velikonočnimi prazniki vstajenja, vnebohoda in binkošti praznujemo naprej in skušamo s prazniki nedelje Svete Trojice, Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, Srca Jezusovega in Marijinega, okrepiti zavest glede odrešenja in vstajenja. Sedaj sledi naš preizkusni kamen, ko bomo ugotovili, koliko in na kakšen način pravzaprav smo velikonočni kristjani. Glede na vso zgoraj napisano kritiko odgovora neposredno ne bom podajal. Še enkrat se bom zatekel k povsem neznanstveni metodi, k odgovorom mojih veroučencev, ki pa velikokrat postrežejo z večjimi resnicami kot marsikatera sociološka statistična raziskava, ki jih imamo v naši Cerkvi zelo radi. Eden bolj zabavnih odgovorov pri že omenjenem dodatnem vprašanju  je bil, da je eden izmed svetih časov Cerkvenega leta čas počitnic. Da je odgovor potrebno jemati sila resno, sem dojel, ko ga je avtor sila resno zagovarjal, češ, da je pravilen, da ko se konča verouk, pač sledi čas počitnic. O Bogu na počitnicah sem pisal že za Novi glas, pa naj zaenkrat ostane pri tem.

Sprva sem mislil, da bom zaključil z nekakšno tezo, da smo preveč postni kristjani. V tistem nepravem pomenu posta, da se razumemo, ko ne dojamemo, da je bistvo pravega posta v iskanju pristnega veselja, ki ga najdemo, ko kot potrte žene odhitimo k praznemu grobu, zvečer pa se že veselimo zbrani ob začetniku veselja, Jezusu Kristusu. A slaba ne bi bila tudi teza, da smo počitniški kristjani. Kristjani na počitnicah. Eno ali drugo vabi, da se zamislimo, koliko in v kakšni meri živi v nas in med nami zavest glede odrešenja in vstajenja.