Zavest glede duhovništva
Z
mamo sva imela, po tem ko sem začel v srednji šoli bivati v dijaškem domu,
nekakšen dogovor, da se vsak dan slišiva preko telefona. Že kot najstniku, pa
tudi kasneje, mi je bil ta dogovor velikokrat odveč, iskreno priznam, da
večkrat tudi udejanjanje. Če bi imel takrat v zavesti, da bom po njeni smrti
najbolj pogrešal ravno te pogovore, bi jih, gotovo, bolj cenil. Žal, cenimo
šele, ko nimamo. Seveda, če ne spravimo prej v zavest, ali pa vsaj skušamo.
Naredimo
sedaj preskok na duhovne poklice. Se bo moralo zgoditi, kar se že napoveduje,
da bo število duhovnikov tako drastično upadlo, da ne bo vprašanje le redne
nedeljske maše, pač pa sploh obhajanja evharistije? Srečo imamo, pa se je ne
zavedamo, da so na dosegu pet minutne vožnje na voljo vsak dan vsaj tri svete
maše. Srečo imamo, pa se je ne zavedamo, da nas v spovednici na Brezjah, v
centru Ljubljane, v Škofji Loki in seveda, v to ne dvomim, v vsakem župnišču,
če je le župnik doma, čaka spovednik. Srečo imamo, pa se je ne zavedamo, da nam
je preko teh zvestih Gospodovih služabnikov odrešenje dejansko bliže, kot
marsikomu po svetu. Zavedam se, da more Bog delovati preko zakramentov, skušam
pa se zavedati tudi kakšno odrešilno moč imajo, ko se preko njih srečamo z
živim Bogom.
Kot
laični teolog sem zelo občutljiv glede kritiziranja duhovnikov. Četudi smo z
večino izmed njih preštudirali iste vsebine, četudi se v svojem napuhu večkrat
popraskam po glavi in si mislim kako bi to ali ono reč naredil bolje, kako bi
jo bolje povedal. Seveda, saj nimam v zavesti, kaj mi duhovnik predstavlja,
kako blizu je Bog, po njegovem delovanju, meni. Cerkev kot stavba je zgrajena
iz ladje in prezbiterija. Cerkev kot skupnost verujočih pa je zgrajena iz
laikov in klerikov. Pozor: laikov je bilo in jih bo vedno neizmerno več kot je
duhovnikov! Zato zagovarjam tezo: stanje
prezbiteriju je odraz stanja v ladji. Cerkev ni last duhovnikov, ne kot
stavba, še manj pa kot skupnost verujočih. Cerkev je naša, skrb zanjo pa prav
tako. In naša prva naloga je, tako laikov kot klerikov, da to spravimo v
zavest. Verjamem, da bo svetost, ki jo bo živela ladja pripomogla k svetosti
duhovnikov. Če nek pridelek ne uspeva, se bomo vprašali, če morebiti ni kaj
narobe z zemljo. Zemlja v katero so položena semena duhovnih poklicev so
najprej družine, nato pa župnijske skupnosti.
Kot
vernik si želim biti, pa sem premalokrat, zahteven do duhovnikov. Ampak
zahteven v bistvenem! Bodimo zahtevni do duhovnika, pokažimo mu, da bi radi, da
nam omogoči, da se čim večkrat srečamo z Bogom tako, da ne obiščemo le
nedeljske pač pa tudi tedensko sveto mašo. Bodimo zahtevni do duhovnika,
pokažimo, da bi se radi srečali z Božjim usmiljenjem v zakramentu spovedi.
Bodimo zahtevni do duhovnika, pokažimo, da imamo skupne skrbi in ga prosimo, da
naj z nami vztraja v molitvi. Žal je navadno obratno in je duhovnik tisti, ki
me, bolj ali manj uspešno vabi.
Kot
vernik si želim spraviti v zavest, da so nam duhovniki potrebni. Cerkev ni samo
institucija, ni samo kleriška, koncil je jasno povedal, da je Cerkev Božje
ljudstvo, da smo Cerkev mi vsi. Kar pa pomeni, da tudi laiki nosimo svoj del
odgovornosti. Molitev za nove duhovne poklice je naša skupna, ne le duhovnikova
in škofova, skrb. Po škofu in njegovih duhovnikih je Kristusova navzočnost med
nami okrepljena. Skušajmo okrepiti zavest glede duhovništva. Žal, cenimo šele, ko nimamo. Seveda, če ne
spravimo prej v zavest, ali pa vsaj skušamo.
Komentarji
Objavite komentar