Sem prečital: Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Zločin in kazen
Avtorja
sem vzel v roke, ker sem vedel, da mi bo pomagal pri večernem branju. In za
večerno branje je bila prebrana nadpovprečno hitro. Ko gledam nazaj, bi
kljuboval naslovu in rekel, da je to knjiga ljubezni. Če me je v Karamazovih
zanimalo vprašanje svobode, če pri meni še vedno ostaja odprto vprašanje
ateizma v Idiotu, potem bo nekoč potrebno še enkrat prebrati Zločin in kazen,
predvsem v luči vprašanja ljubezni. Boga ni, zato je že v začetku vse dovoljeno,
in ko vstopi ljubezen, Bog pa je ljubezen, takrat Raskolnikov doživi bližino
bližnjega, ki se manifestira v kesanju in obžalovanju. Premalo pozornosti sem
namenil predvsem Svidrigajlovu, zato njegov samomor ostaja zame neznanka. Ta
motiv se pri Dostojevskem prevečkrat pojavlja, da bi ga pustil neobdelanega. A
ker je bila to prva knjiga, ki sem jo, takrat kot srednješolec, prebral od
Fjodorja, od takrat pa je ostalo samo pri želji, da vnovič sežem po njej, se mi
je na trenutke zdelo, kot da jo prvič berem. Tudi zato sem šele ob koncu dobil
občutek, da gre pravzaprav za ljubezen. Tudi zato bom verjetno bolj poglobljeno
razmišljanje napisal, ko bom Zločin in kazen vnovič prebral. Verjetno pa vmes
ne bo minilo desetletje.
Komentarji
Objavite komentar