Sem prečital: Fran Milčinski, Ptički brez gnezda

Ko sem zrl v seznam knjig v zbirki Naša beseda, je bila navedena knjiga ena izmed tistih, ki sem se jih najbolj veselil. Dober vtis, ki mi ga je pustila v otroštvu, je čakal svoje preverbe, kako bom na dogodivščine Milana, Tončka in Stanka, gledal sedaj, ko se dnevno bojujem s »svojimi« »ptički«. Že takoj povem, o knjigi bom spregovoril tako vzneseno, kot sem jo pričakoval in ponovno bral.

Opisi Ljubljane, s katerimi nam postreže Milčinski ter karakterizacija likov, so me najprvo spomnili na Dostojevskega, ki sem ga ravno v tem času ponovno odprl. Ves čas branja mi je hodilo po glavi, da so Ptički, pravzaprav realizem in Dostojevski za otroke. Po drugi strani pa sem se že v začetku branja postavil v apologetsko vlogo, zakaj je to delo aktualno tudi danes. Sem mnenja, da se človek tekom stoletij v svojem bistvu ni spremenil, spremenila se je okolica. Spremenil se ni otrok, spremenila se je okolica. Res ne obstajajo očetje, ki morejo za ceno denarja (Pirc), lenobe in pijančevanja (Kocmur) in za ceno družbenega položaja (Jeraj) pozabiti na pravo bogastvo, ki ga imajo pri sebi? Res ne obstajajo matere, ki so srčne, a tudi zmotljive, kot Pirčeva in Kocmurjeva, ali pa karierno ambiciozne, kot Jerajeva? Res ne obstajajo otroci, ki bežijo od svojih staršev zaradi tega in to še dlje kot do Vrhnike, Trsta in Reke, v neskončna obzorja, ki jih ponuja digitalizacija družbe? Starši in otroci se ne spreminjajo, spremenila se je okolica. Vprašanje pa je, če jih ne bo ravno ona spremenila. A kljub temu ostajam mnenja, apologetsko subjektivno vznesenega, da so Ptički obvezno čtivo odraščajočega mladeža, realnih staršev in vseh, ki se s »ptički« tako ali drugače srečujemo, kot se je avtor tega dela.