IIVK za danes: Liturgična prenova

Liturgična prenova IIVK je še danes točka preloma pri marsikom. Ko začenjam ta zapis, vidim, zakaj sem se ga toliko časa otepal. Želim, da bi ga napisal kar se da objektivno. A to bom težko v celoti dosegel. Pravzaprav čemu sploh bi? Da bi se izognil oznakam ljudi, ki si želijo, da bi se vrnili v čas Tridentinskega koncila? Liturgična prenova jim je namreč verjetno največji trn v peti. Zelo radi citirajo Ratzingerja, ki je naredil pomemben korak, da dobi tudi tridentiski obred znotraj katoliške Cerkve svoje mesto. Mesto, ki mu pripada, in ne mesto, ki ga ravno zaradi liturgične prenove zaseda nek drug obred. Nočem biti slabši od njih, zato bom Ratzingerja povlekel malce na svoj mlin. Sicer pa, si ga sploh lahko lastimo, eni ali drugi? Lahko, vendar mu s tem vzamemo mesto, ki mu pripada. Ravno konstitucija o bogoslužju je spregovorila o tem, kakšno mesto komu pripada pri liturgiji. Ne moremo si je lastiti, ker nismo mi tisti, ki vabimo, pač pa Kristus, nismo mi tisti, ki gostimo, pač pa nebeški Oče, nismo mi tisti, ki dajemo, pač pa Sveti Duh. Če me bo kdo bil po tem zapisu, ga je torej prebral v napačnem tonu.

Potrebnost liturgične prenove

Strle v svojih opombah opozori, da je pred koncilom v Rim priromal obsežen sveženj predlogov za spremembo bogoslužja. Nekateri bi radi prikazali, da je bila reforma izmišljotina koncila, pa to ni res. Bila je sad liturgičnega gibanja, ki je vel že kar nekaj desetletij prej. Teologija in duhovnost sta se okrepili tudi na področju bogoslužja. In pokazala se je potreba po reformi. Vem, da je naslednji citat Benedikta XVI. predolg, pa vendar. Pove namreč bistveno:

Začnimo s prvim namenom. Po prvi svetovni vojni se je zlasti v srednji in zahodni Evropi okrepilo liturgično gibanje. Ponovno so odkrili bogastvo in globino bogoslužja, ki je bilo do tedaj skoraj zaklenjeno v duhovnikovem Rimskem misalu, medtem ko so ljudje molili iz svojih molitvenikov. Ti so bili prilagojeni po srcu ljudi; v njih so skušali prevesti visoke vsebine, visoko govorico klasičnega bogoslužja v bolj čustvene besede, ki so bližje ljudskemu srcu. A obstajali sta skoraj dve vzporedni bogoslužji: duhovnik z ministranti, ki je obhajal mašo po Misalu, in laiki, ki so med mašo skupno molili iz svojih molitvenikov in v bistvu vedeli, kaj se dogaja na oltarju. Sedaj pa smo odkrili pravo lepoto, globino, zgodovinsko, človeško, duhovno bogastvo Misala. Hkrati smo spoznali nujnost, da besed »Et cum spiritu tuo« in drugih odgovorov ne izgovarja samo ministrant kot predstavnik ljudstva, ampak da mora zares priti do pogovora med duhovnikom in ljudstvom. Le tako bo bogoslužje na oltarju in bogoslužje ljudstva zares postalo eno samo bogoslužje, dejavna udeleženost in bo bogastvo bogoslužja prišlo do ljudi. Tako smo ponovno odkrili in prenovili bogoslužje.

Namen prenove bogoslužja moramo brati v luči prvotnega namena koncila, ki smo ga izpostavili zadnjič. Vedno znova se nam bo kot refren pri naših zapisih pojavljal stavek: da bi verniki vedno bolj krščansko živeli. V tej luči bomo morali tudi pogledati uspeh izvajanja koncila in ne koncila kot takega, kot to radi počnemo. Koncil je namreč sad delovanja Svetega Duha. A koncilski odloki so lahko še tako navdahnjeni, neuporabni postanejo, če jih ne izvajamo in udejanjamo. Koncila ne potrebujemo za dopolnitev učbenikov Cerkvene zgodovine, pač pa ga potrebujemo za danes in za prihodnost.

Odrešenje

"Liturgija, pa kateri se "izvršuje delo našega odrešenja ..." (SC 2) Liturgija pripomore k našemu odrešenju, vsakovrstna liturgija. In ni odvisno od oblike liturgije, katera bolj ali katera manj, saj je pri vsaki liturgiji navzoč isti Kristus, isti delilec milosti odrešenja. Ne nasedajte torej tistim, ki zlorabljajo eno ali drugo liturgijo napram drugi, ki želijo eno ali drugo litrugijo prikazati kot avtocesto napram makadamu na poti v nebesa. Je pa želela prenova pripomoči h gradnji avtoceste v nebesa, ki se je dotlej pri bogoslužju zdela dostopna samo duhovnikom in morebiti ministrantom. Kot pravi Benedikt, se je zdelo, da se izvajata dve bogoslužji. Reforma torej želi poudariti, da je večnost, ki jo okušamo pri liturgiji, namenjena vsakemu udeležencu v isti meri.

Kristusova navzočnost

Izredno pomemben poudarek koncila, ki je imel vpliv na izvajanje liturgične reforme, je poudarek Kristusove navzočnosti. "Za izvrševanje tolikšnega dela je Kristus vedno navzoč v svoji Cerkvi, zlasti v bogoslužnih opravilih." (SC 7) Gre za izražanje vere Cerkve, da bogoslužje ni neko magično opravilo, pač pa sobivanje s Kristusom. Navzoč je v duhovnikovi osebi, pod evharističnima podobama, v zakramentih, v Božji besedi in končno kadar: "Cerkev moli in poje." Če v tem kontekstu skušamo razumeti nov položaj oltarne mize, potem zadanemo bistvo. Koncil izrecno ni predvideval tovrstne reforme, je pa duhovnost, ki se skriva zadaj, naravnana na to in ta duhovnost je? krojila nadaljnjo arhitekturo in notranjo postavitev. Duhovnik in ljudstvo, v obeh je navzoč Kristus, sedaj objemata Božjo besedo in evharistični kruh, ponovi se prva evharistija, da, tista pashalna večerja, kjer si učenci med seboj, s Kristusom podajajo hrano. Nihče nikomur ne kaže hrbta, pač pa smo vsi udeleženi pri mizi Božje besede in evharističnega kruha. Seveda ni nič narobe s prejšnjo postavitvijo oltarja, ki v svoji notranjosti razkriva druge teološke poudarke. Izkoristiti pa je potrebno današnjo postavitev, da bi se mogli bolje zavedati odrešenjske vsebine evharistije.

Kristus je danes z nami

Pokoncilska postavitev za danes je v tem času, ko simbol družinske mize izgublja svoj pomen, izziv Cerkvi. V času, ko smo velikokrat drug drugemu v breme in napoto, je povabilo Cerkvi. V času nezaupanja, ki nas preplavlja, je klic k odprtosti. K družinski mizi so vabljeni vsi ožji in širši člani družine. Družinska miza ni nikoli prazna, ni nikoli premajhna. Vem, da je pogled idealiziran. A idealiziran je samo pogled na družinsko mizo kot simbol. Oltar kot družinska miza namreč vse to je. Zato je to tudi povabilo Cerkvi (koncilsko pojmovani), saj tako drug drugemu ne moremo več biti breme, pač pa pomoč na poti k odrešenju. Z molitvijo, dobrimi deli, z navzočnostjo pri tej mizi smo drug drugemu apostoli zadnje večerje, ki si podajajo, med seboj in s Kristusom, hrano večnosti. Zato je klic k odprtosti do tistega, ki sedi poleg nas, z nami pri tej mizi, saj je to predokus nebeške gostije, ki nas čaka. In morebiti bomo presenečeni, kdo vse bo navzoč pri tisti gostiji. Kot smo v svoji silni farizejski prevzvišenosti večkrat presenečeni, včasih celo užaljeni, kdo vse sedi poleg nas (v ladji in prezbiteriju) na evharistični gostiji.