Življenje piše knjige, knjige pišejo življenje

"Kar nekaj časa je minilo..." je pripomnil namesto pozdrava. "Si ga še kaj videl?" 

"Ne vem..." je odvrnil. "Zdi se mi kot, da je ves čas tukaj in ga hkrati ni več." Njegov obraz je izražal svojevrstno zaskrbljenost. 

"Morebiti, pa je tu, samo na drugačen način..." je ugibal v želji, da bi pripomogel k rešitvi. 

"Morebiti, da...ali pa ga več ne bo. Kdo bi vedel? Čeprav imaš najverjetneje prav, da je tu na drugačen način," mu je tokrat bolj živo odgovoril.

Ošinil ga je s pogledom. "Kaj pa bereš?" ga je vprašal. Vprašanje se je zdelo povsem nepovezano s temo pogovora. A je imelo svoj smisel. In oba sta vedela zanj. 

Čakajoč Godota

"Čakajoč Godota, zaključujem. Pozzo in Lucky, v drugem dejanju. Eden slep in drugi nem. Mar ni to nekakšen zid, ki ga človek tako hitro zgradi okoli sebe, da bi se navidezno zavaroval? Pred kom neki? Prebijanje tega zidu zahteva več želje in entuziazma, kot ga je bilo navzočega pri padcu v Berlinu." Več kot očitno se je razživel. 

"Kaj pa Vladimir in Estragon in njun Godot?" ga je vpraševal naprej, vidno zadovoljen, da pogovor vendarle ne bo ostal na točki "morebiti". 

"Morda bo kdo rekel, da se motim, ampak sam bi jima pripisal tisti nemogoč stavek, ki se mu želim izogniti, saj je v meni povzročal ravno to, da sem kot ona dva rekel, da grem, v didaskalijah pa je ostalo zapisano ostane na mestu. 'Saj bo', veš to je ta stavek, zaradi katerega bi se lahko zgodilo, da bi v Berlinu še danes imeli zid. Poleg tega vsi trpijo. Največje trpljenje je mogoče celo to, da ne vedo da trpijo. Rečem ti, ta zid je nemogoča zadeva, ne maram ga, pa vendar, tolikokrat ostaja v didaskalijah."

"A vendarle sva ga prebila..." je malce plaho dodal. 

"Motebiti..." mu je odvrnil. 

Ni mu bilo všeč, da sta se vrnila na to točko. 

 "Si še kaj prebral?" ga je nadalje zanimalo.

Med gorami

"Tavčarjeve pripovedi Med gorami." je odvrnil.

"Kruta realnost, kaj?" ga je vprašal. 

"Največji problem realizma je, da je venomer navzoč. Je stvarnost in realnost. Presunilo me je, ko sem videl, kako Tržačan stoji pred blagajno, dan pred praznikom, ko sem sam nakupoval še zadnje sestavine, ki so nato napolnile mojo slavnostno mizo. Uštel se je, pa ne enkrat. Kako je precenil tisti kovanec, ki ga je imel v roki, da je mislil, da si lahko privošči tri paštete. Dovolj je imel le za eno. S prodajalko sta počasi odštevala konzervice, da je bilo dovolj." Ko je to govoril je bil vidno prizadet. 

"In kaj si storil?"

"Nič, obstal sem. Kot vedno v takih trenutkih. Ko sem prebiral Ivanove vrstice sem se vprašal kakšne zgodbe bi se izpisale pod naslovom Med bloki. A povem ti, Šarevčeva sliva, ki jo je Meta posekala in ki je bila sicer edina bilka, ki jo je še imela, ima še kakšen drugi obraz. Na kaj drugega pa naj bi pomislil ob gospe, ki sem jo pospremil domov, potem ko je vidno kazala znake slabosti. V tistih nekaj metrih, ki sva jih skupaj naredila do njenega stanovanja sem izvedel, da je pred meseci izgubila moža in si ustvaril mnenje, da je takrat izgubila tudi smisel do življenja. Brezsmiselnost je njena sekira, ki je nastavljena na slivi...in solze, ki so se ji pokazale, ne bodo prinesle, da bo to cvetje v jeseni zacvetelo...Gričarjev Blaže pa v sebi sploh skriva nedoumljivost, ki me je povsem pretresla..." je rekel in govor mu je zastal. Oči so se mu rahlo orosile. Vidno je ostal brez besed.

"Knjige pišejo življenje, žalostno pa je, ko življenje izpiše take knjige..." Za nekaj trenutkov sta oba utihnila. Čeprav se mu je zaradi vsebine pogovora zdelo malce neprimerno, je vendarle nadaljeval: "Kaj bolj idealističnega bi moral prebrati, da bi te razvedrilo!" je v nelagodju izrekel. 

Cvetje v jeseni

"Saj sem," je rekel in se malo nasmehnil. "Meta umre, to je res, ampak je živa. Naslikal jo je v roman, kot da je zaljubljen mladenič, ne pa starec v jeseni življenja. Kot da se mu glavi še vedno vrti od tiste prve zaljubljenosti, ki jo človek doživi in se mu svet čarobno obarva." Obraz se mu je zjasnil in zažarel. Nevedoč, da se to vidi, ga je vprašal: "Kaj pa me vendar tako gledaš?"

"Nič," se je nasmehnil. "Zdi se mi, da Klatež spet pohajkuje..." je dodal, se obrnil in odšel. 

Življenje piše knjige, svojevrstne knjige. Takšne, ki jim ne moremo določiti stila pisanja, žanra, saj se v teh knjigah skriva vse, od idealizma do satire in realizma. A tudi knjige pišejo življenje, saj te po njem hote ali nehote vodijo. In Klatež se vendarle rad potepa, pohajkuje...