Če bi živel še en dan, ne bi rad ostal sam

Dragi Marko!

Verjamem, da te bo tole elektronsko pismo malce presenetilo. Tudi zato, ker ga bom objavil na svojem blogu. Sprva sem mislil napisati objavo, kot komentar na tvoje šmarnice. A prijatelju, četudi sem  z njim malce izgubil stik, tega ne bi mogel narediti. Zdelo bi se mi preveč zahrbtno, neosebno. In vem, da elektronska ovojnica ni navadna ovojnica. Pa vendar...naj bo vsaj dober približek.

Kot si že ugotovil ti pišem zaradi tvojih šmarnic. Vem za koga jih pišeš in kdo jih posluša. Tudi sam sem sedel v tistih klopeh v kapeli, v dehtečem maju. Bili so dnevi zaljubljenosti, razigranosti, veselja, strahu pred zaključevanjem ocen...in še bi lahko našteval. Z mislimi se rad vračam v tisto obdobje. In v tistem obdobju ti gotovo ne bi pisal tega pisemca. Segel bi ti v roko, ti čestital. A žal ne morem več misliti, kot sem takrat. Življenje je prineslo nove izzive. Zato na ta, zadnji dan, gledam malce drugače. 

Če bi živel še en dan, ne bi rad ostal sam. Pravzaprav ne vem, kako bi ti to misel obrazložil. Veš, ta en dan je res radikalen. Ko ga doživiš in postane to zadnji dan, obstaneš. Seveda ne zadnji dan zate. Zadnji dan za nekoga, ki si ga imel rad. Ta zadnji dan pride vedno prezgodaj. Tako mi je rekla mama moje veroučenke, ko sva se pogovarjala, kako se oba poslavljava od najinih mater. Njena nekaj čez 80, moja takrat 58. Obe s podobno diagnozo. Prvi trenutek nisem mogel razumeti, prav zares, nisem mogel razumeti teh 22 let razlike. Kot majhnemu otroku so se mi ob misli na teh 22 let zasvetile oči. Bi jih lahko ukradel? Bi jih lahko pridobil? Četudi bi jih, ko pride zadnji dan, pride vedno prezgodaj. 

Na nek način me je tega dneva strah. Pa ne zato, ker bi se bal smrti. Ker bom, kot vsak človek, pogledal nazaj. In ker bom verjetno ugotovil isto, kot ugotovi večina. Vsaj tako pravijo. Da nihče ne obžaluje česa ni dobil, česa ni prebral, kam ni odpotoval. Večina ljudi obžaluje, da si ni vzela več časa za bližnje.  

Tiste dni, ko se je moja mami poslavljala od mene in od tistih, ki jih je imela rada, tiste dni sem preživel v skrbeh, zaposlen z raznoraznimi obveznostmi. Zato težko rečem, da sem se tudi jaz poslavljal. Za to najverjetneje nisem imel niti priložnosti. In ravno zato ti pišem. Ker če bi živel še en dan, ne bi rad ostal sam. Rad bi bil s tistimi, ki jih imam rad.

Marko še naprej ti želim ustvarjalnega šmarničnega navdiha. Ko pa bo prišel tisti dan, ki je že, upam, da nobeden od naju, ne ostane sam!

Matevž