Cerkev v "akciji"

V eni izmed župnij imamo do konca šolskega leta praktično zapolnjen koledar z različnimi sodelovanji pri nedeljskih bogoslužjih. Pri tem je zanimivo, da je poleg veroučnih sodelovanj "na urniku" še nekaj drugih, ki naj bi bila v službi pestrosti bogoslužja. Če temu dodamo še bogoslužno leto, ki govori samo na sebi, potem pridemo do zgoraj navedenega dejstva, da je koledar poln. Cerkev je več kot očitno, vsaj na tej župniji, v akciji.

Moje vprašanje je zelo iskreno, zato ne bi želel kakršnegakoli etiketiranja. Je zgolj pomislek, vprašanje in ne dogmatično zavezujoč sestavek. Zanima me, če je to dodajanje bogoslužju s pravim namenom in učinkom. Konec koncev je bogoslužje najpomembnejši element, ko gre za izražanje notranjega razpoloženja do Presežnega. 

Namen različnega sodelovanja, dodajanja in razlaganja bogoslužja bi moral biti torej v službi tega, da človek more sebe izraziti in svojo notranjost še bolj približati Bogu. Tu gre za neke vrste didaktično vprašanje, kjer se učimo, da je metoda v službi vsebine. Mnoštvo različnih metod more učenca tudi oddaljiti od vsebine, zato mora učitelj vedno znova narediti refleksijo, ali je bila metoda ustrezna in učinkovita. Dodatno sodelovanje pri bogoslužju in različno dodatno poudarjanje nekih vsebin lahko vernika oddaljuje od bistvenega, torej od Boga samega. Služba vseh, predvsem pa voditelja bogoslužja je, da z refleksijo ugotovimo, ali je vernik uspel poglobiti svoj odnos z Bogom ali pa je bila metoda sicer zanimiva, ne pa vsebinska. 

Dve skrajnosti, ki jih prav tako skriva napačen namen, sta nastopaštvo in aktivizem. Slednjemu gre zgolj zato, da se nekaj dogaja in ko se ne dogaja, razglasi neko reč za dolgočasno, oddaljeno, nedostopno. V primeru bogoslužja vidimo to najbolj v ocenjevanju tega, ali je bila sveta maša zanimiva ali ne. To vprašanje ne bi smelo obstajati. Sveta maša je namreč vedno in mora biti vedno zanimiva, saj izraža daritev Boga za človeka in njegove grehe. Vedno je zanimiva, saj se pri evharistiji na najbolj odličen način srečaš z živim Bogom. Tu že lahko nakažemo, da maša ni nezanimiva zaradi same sebe, ampak kvečjemu zaradi tistega, ki jo nepravilno dojema. Na to, zakaj jo nepravilno dojema, se bomo še vrnili. Na tem mestu je potrebno razložiti še nastopaštvo, ki se zelo rado pojavlja. Različna sodelovanja imajo nekateri za izgovor, da bo, če bodo otroci sodelovali pri maši, pri njej navzoč kakšen starš več. In ta starš bo mogoče zato, ker je prišel gledat svojega otroka, prišel do Kristusa. Gre za poskus, da iz nebistvenega pridemo k Bistvu samemu. Ne rečem, da je pot nemogoča, je pa izredno težka. Včasih samo še čakam trenutek (in če me spomin ne vara, sem to že doživel), ko bodo starši s svojimi mobilci snemali nastop (uradno je bil to uvod v nek del maše ...) svojega zvezdnika. Da bi preko ekrana (u)zrl Kristusa, je malo verjetno.

Učinek, ki naj bi bil dosežen, je, da pokažemo, kako je Cerkev živa in dejavna. Cerkev je v akciji, vendar ne v takšni akciji, kot jih ponuja sodobni marketing, ki te tedensko obmetava z letaki, dnevno in to v izrednem obsegu pa s sporočili, da je njihova trgovina živa in prilagojena zahtevam potrošnika. Blagovne znamke morajo imeti vedno svežo podobo, četudi se vsebina popolnoma nič ne spremeni. Cerkvi ni potrebno, da postane blagovna polica, kjer se izdelek bori za opaženost. Njen zaklad je brez dodatkov tako bogat, da sam na sebi ne potrebuje reklame. In Cerkev je dejavna in živa, vendar bolj kot na "forum externum" na "forum internum". Drugi vatikanski koncil pravi, da je Kristus navzoč pri bogoslužju v ljudstvu, ki dejavno moli in poje. A ta dejavnost ni toliko odvisna od zunanje manifestacije, ampak od notranjega razpoloženja. Zato se je bogoslužje v resnici spremenilo!

Namen prenove bogoslužja po koncilu je bil namreč v tem, da bi mogel človek bolj zavestno sodelovati pri bogoslužju, da bi postal bolj svet. Koncil si zada nalogo, da bi se odstranilo iz bogoslužja vse, kar je izgubilo svoj pomen, in da bi se bogoslužje opravljalo v domačem jeziku. Od tridentinskega se rimski obred, ki ga poznamo danes, loči po tem, da naj bi bilo v njem bolj poudarjeno tisto, kar je bistveno, in da bi človek mogel s pomočjo razumljenega jezika doseči notranje razpoloženje, ki ga bo bolj odpiralo za odnos z Bogom. Tu pa lahko že vidimo odgovor na vprašanje nepravilnega dojemanja, ki smo ga prej potisnili ob stran. Ker je razumevanje odvisno tudi od notranjega razpoloženja (seveda, še od drugih dejavnikov), bi se človek moral najprej pri sebi vprašati, zakaj je bogoslužje nezanimivo, nenagovorljivo itd. Sveti Duh more delovati tudi po dolgočasnem, nezanimivem, še več, tudi po nepripravljenem in (to je največji "absurd") celo po pridigarju, ki je večji grešnik kot jaz! Ne more pa delovati v meni, če ni pogojev za to, če ni predpriprave. Ta je po eni strani zagotovo duhovne narave, po drugi strani pa v našem svetu, ki je zasičen s simboli, tudi razumske narave. 

"Tudi v življenju cerkvene skupnosti je sekularizacija toliko močna, kolikor so njeni člani odtujeni njenemu simbolnemu sistemu, ga več ne uporabljajo in se v njem več ne izražajo ter se zato vedno znova ne prerajajo kot kristjani." (Marjan Turnšek) Namen sodelovanja pri maši je torej v službi tega, da se s tem odkriva simbolni sistem, o katerem govori Turnšek, da bi mogli ljudje bolj razumeti stvarnosti. Zaradi zgoraj naštetih problemov pa se velikokrat zgodi, da to izvodeni. Zagotovo nisem zagovornik neke toge liturgije ali pa tridentinske liturgije, ki je v določeni meri pripeljala do tega, da sta se istočasno odvijali dve bogoslužji, saj je bilo ljudem marsikaj nerazumljivega. Mistika ni nerazumljivost. Mistično je neubesedljivo ali pa vsaj težko ubesedljivo, saj izraža nekaj presežnega. Mistiki niso bili norci, ampak tako poglobljeni ljudje, da jezik ni več mogel izraziti vsebine, ki so jo doživeli. Ta presežna vsebina pa čaka slehernega, ki se udeleži bogoslužja. Naša naloga je, da slehernika seznanimo s to vsebino. Da vernika pripeljemo do tega. Upam, da bo ta zapis, ki še zdaleč ne izčrpa tematike in h kateremu se bom verjetno moral še vrniti, pripomogel poglobitvi dojemanja bogoslužja.

Komentarji

Priljubljene objave