Cerkev v "akciji"
V eni izmed župnij imamo do konca šolskega leta
praktično zapolnjen koledar z različnimi sodelovanji pri nedeljskih bogoslužjih.
Pri tem je zanimivo, da je poleg veroučnih sodelovanj "na urniku" še
nekaj drugih, ki naj bi bila v službi pestrosti bogoslužja. Če temu dodamo še
bogoslužno leto, ki govori samo na sebi, potem pridemo do zgoraj navedenega
dejstva, da je koledar poln. Cerkev je več kot očitno, vsaj na tej župniji, v
akciji.
Moje vprašanje je zelo iskreno, zato ne bi želel
kakršnegakoli etiketiranja. Je zgolj pomislek, vprašanje in ne dogmatično
zavezujoč sestavek. Zanima me, če je to dodajanje bogoslužju s pravim namenom
in učinkom. Konec koncev je bogoslužje najpomembnejši element, ko gre za izražanje
notranjega razpoloženja do Presežnega.
Namen različnega sodelovanja, dodajanja in
razlaganja bogoslužja bi moral biti torej v službi tega, da človek more sebe
izraziti in svojo notranjost še bolj približati Bogu. Tu gre za neke vrste
didaktično vprašanje, kjer se učimo, da je metoda v službi vsebine. Mnoštvo
različnih metod more učenca tudi oddaljiti od vsebine, zato mora učitelj vedno
znova narediti refleksijo, ali je bila metoda ustrezna in učinkovita. Dodatno
sodelovanje pri bogoslužju in različno dodatno poudarjanje nekih vsebin lahko
vernika oddaljuje od bistvenega, torej od Boga samega. Služba vseh, predvsem pa
voditelja bogoslužja je, da z refleksijo ugotovimo, ali je vernik uspel
poglobiti svoj odnos z Bogom ali pa je bila metoda sicer zanimiva, ne pa
vsebinska.
Dve skrajnosti, ki jih prav tako skriva napačen
namen, sta nastopaštvo in aktivizem. Slednjemu gre zgolj zato, da se nekaj
dogaja in ko se ne dogaja, razglasi neko reč za dolgočasno, oddaljeno,
nedostopno. V primeru bogoslužja vidimo to najbolj v ocenjevanju tega, ali je
bila sveta maša zanimiva ali ne. To vprašanje ne bi smelo obstajati. Sveta maša
je namreč vedno in mora biti vedno zanimiva, saj izraža daritev Boga za človeka
in njegove grehe. Vedno je zanimiva, saj se pri evharistiji na najbolj odličen
način srečaš z živim Bogom. Tu že lahko nakažemo, da maša ni nezanimiva zaradi
same sebe, ampak kvečjemu zaradi tistega, ki jo nepravilno dojema. Na to, zakaj
jo nepravilno dojema, se bomo še vrnili. Na tem mestu je potrebno razložiti še
nastopaštvo, ki se zelo rado pojavlja. Različna sodelovanja imajo nekateri za
izgovor, da bo, če bodo otroci sodelovali pri maši, pri njej navzoč kakšen starš
več. In ta starš bo mogoče zato, ker je prišel gledat svojega otroka, prišel do
Kristusa. Gre za poskus, da iz nebistvenega pridemo k Bistvu samemu. Ne rečem,
da je pot nemogoča, je pa izredno težka. Včasih samo še čakam trenutek (in če
me spomin ne vara, sem to že doživel), ko bodo starši s svojimi mobilci snemali
nastop (uradno je bil to uvod v nek del maše ...) svojega zvezdnika. Da bi
preko ekrana (u)zrl Kristusa, je malo verjetno.
Učinek, ki naj bi bil dosežen, je, da pokažemo,
kako je Cerkev živa in dejavna. Cerkev je v akciji, vendar ne v takšni akciji,
kot jih ponuja sodobni marketing, ki te tedensko obmetava z letaki, dnevno in
to v izrednem obsegu pa s sporočili, da je njihova trgovina živa in prilagojena
zahtevam potrošnika. Blagovne znamke morajo imeti vedno svežo podobo, četudi se
vsebina popolnoma nič ne spremeni. Cerkvi ni potrebno, da postane blagovna
polica, kjer se izdelek bori za opaženost. Njen zaklad je brez dodatkov tako
bogat, da sam na sebi ne potrebuje reklame. In Cerkev je dejavna in živa,
vendar bolj kot na "forum externum" na "forum internum".
Drugi vatikanski koncil pravi, da je Kristus navzoč pri bogoslužju v ljudstvu,
ki dejavno moli in poje. A ta dejavnost ni toliko odvisna od zunanje
manifestacije, ampak od notranjega razpoloženja. Zato se je bogoslužje v
resnici spremenilo!
Namen prenove bogoslužja po koncilu je bil namreč
v tem, da bi mogel človek bolj zavestno sodelovati pri bogoslužju, da bi postal
bolj svet. Koncil si zada nalogo, da bi se odstranilo iz bogoslužja vse, kar je
izgubilo svoj pomen, in da bi se bogoslužje opravljalo v domačem jeziku. Od
tridentinskega se rimski obred, ki ga poznamo danes, loči po tem, da naj bi
bilo v njem bolj poudarjeno tisto, kar je bistveno, in da bi človek mogel s
pomočjo razumljenega jezika doseči notranje razpoloženje, ki ga bo bolj
odpiralo za odnos z Bogom. Tu pa lahko že vidimo odgovor na vprašanje
nepravilnega dojemanja, ki smo ga prej potisnili ob stran. Ker je razumevanje
odvisno tudi od notranjega razpoloženja (seveda, še od drugih dejavnikov), bi
se človek moral najprej pri sebi vprašati, zakaj je bogoslužje nezanimivo,
nenagovorljivo itd. Sveti Duh more delovati tudi po dolgočasnem, nezanimivem, še
več, tudi po nepripravljenem in (to je največji "absurd") celo po
pridigarju, ki je večji grešnik kot jaz! Ne more pa delovati v meni, če ni
pogojev za to, če ni predpriprave. Ta je po eni strani zagotovo duhovne narave,
po drugi strani pa v našem svetu, ki je zasičen s simboli, tudi razumske
narave.
"Tudi v življenju cerkvene skupnosti je
sekularizacija toliko močna, kolikor so njeni člani odtujeni njenemu simbolnemu
sistemu, ga več ne uporabljajo in se v njem več ne izražajo ter se zato vedno
znova ne prerajajo kot kristjani." (Marjan Turnšek) Namen sodelovanja pri
maši je torej v službi tega, da se s tem odkriva simbolni sistem, o katerem
govori Turnšek, da bi mogli ljudje bolj razumeti stvarnosti. Zaradi zgoraj naštetih
problemov pa se velikokrat zgodi, da to izvodeni. Zagotovo nisem zagovornik
neke toge liturgije ali pa tridentinske liturgije, ki je v določeni meri
pripeljala do tega, da sta se istočasno odvijali dve bogoslužji, saj je bilo
ljudem marsikaj nerazumljivega. Mistika ni nerazumljivost. Mistično je
neubesedljivo ali pa vsaj težko ubesedljivo, saj izraža nekaj presežnega.
Mistiki niso bili norci, ampak tako poglobljeni ljudje, da jezik ni več mogel
izraziti vsebine, ki so jo doživeli. Ta presežna vsebina pa čaka slehernega, ki
se udeleži bogoslužja. Naša naloga je, da slehernika seznanimo s to vsebino. Da
vernika pripeljemo do tega. Upam, da bo ta zapis, ki še zdaleč ne izčrpa
tematike in h kateremu se bom verjetno moral še vrniti, pripomogel poglobitvi
dojemanja bogoslužja.
Komentarji
Objavite komentar