Bog in njegov človek

Naslov in razmišljanje se mi je utrnilo kot nekakšna parafraza naslova knjige Antona Stresa: Človek in njegov Bog. Ne bi upal in želel kakorkoli oporekati temu izvrstnemu delu, v katerem je govora o človekovem dojemanju Boga predvsem s stališča filozofije religije. A pojmovanje človek in njegov Bog ni zadostno oz. še več, mislim, da človeku lahko odvzame pridobljeno dostojanstvo. Slednjega pridobi v raju z oznako, da je ustvarjen po Božji podobi (1 Mz 1,27). Človek nosi v sebi odtis nekoga Drugega (v zakramentalni govorici bi bil boljši izraz pečat). Kot, da želi avtor sporočiti, da človek od tistega trenutka dalje ne pripada več toliko sebi, kot pripada Bogu. Pravoslavna teologija za časa Dostojevskega in po njem je veliko razmišljala o tematiki Božje podobnosti, o tem, da je človek povabljen v odnos z Bogom, da bi živel Božje. Uporabil bi celo izraz, da bi živel božansko a se bojim, da se bo zgodil nekakšen dionizični obrat v miselnosti. Življenje božanskosti bi namreč marsikdo povezal z neskončnim uživaštvom in upijanjanjem ne pa s tem, kar v resnici je življenje v ljubezni. Na nek način pa to izraža miselnost do katere pridemo, če rečemo, da je Bog človekov. Je moj, dokler ga potrebujem, dokler mi koristi, dokler prejemam itd. Je moj Bog na človeški - telesni ravni, torej dokler ga potrebujem za tisto osnovno preživetje, če ga seveda sploh potrebujem, saj si je človek večino dobrin zmožen zagotoviti sam. Tu mi na misel pride misel Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je zapisal: "Kjerkoli se dežela smeje od same slasti, veselja in obilja, teče navadno malo solza kesanja; cvetlica božjega strahu kmalu ovene tam, kjer nevenljivo raste cvet blaginje." Vrnimo se torej nazaj na misel Bog in njegov človek. Rečeno je bilo, da po tej logiki ne pripadam sebi, pač pa pripadam Bogu. Nimam jaz Boga v lasti, pač pa me ima Bog. V lasti ljubezni same sem. Če človeka bistveno utemeljuje njegova pripadnost družini, domovini in religiji, bi morala biti pripadnost Bogu podstat našega bivanja. Edniole Božja ljubezen namreč utemeljuje pravo človeško ljubezen. Človek, ki ljubi pa živi božanskost ali Božje podobnost v pravem pomenu besede.

Razmišljanju bi rad dodal še praktičen pomen. Če pripadam Bogu in ne od meni, potem moram izraz moj Bog obrniti v tvoj človek. Nič posebnega, vem. Bolj zanimiva uporaba svojilnega zaimka pride v zakonskem razmerju. Moja žena/mož je, če izviramo iz misli človek in njegov Bog. Če pa obrnemo potem pa lahko rečemo: ni moja žena/mož ampak sem jaz njen mož/žena. Ne priprada ona meni, ampak jaz njej, kar je, lahko rečemo, bistvo ljubezni.