Francoski
teolog, Henri de Lubac je zapisal:
"Kristus ni prišel zato, da bi
razložil trpljenje, tudi ne zato, da bi razrešil problem zla: zlo je
vzel na svoje rame, da bi nas zla rešil!"
In kaj je največje zlo? To, da človek zgubi Boga, oziroma kot
pravi Dostojevski:
"Pekel je muka zavesti, da ne moreš več ljubiti!"
Ko
človek več ne more ljubiti, ljubi pa lahko zato, ker mu večna Ljubezen,
torej Bog sam to omogoča, takrat ni več raja, takrat nastane pekel.
Zato je bila drama, ki se je odvijala na Golgoti toliko večja. Spominja
nas na tisto prvo dramo, ko je človek prvič obrnil hrbet Bogu, ko je
prvič grešil. Tragika Adama in Eve nas zadane do srca, ko ugotovimo, da
sta tvegala svoj odnos z Bogom, da bi postala, kot on, vendar brez
njega. Tvegala sta vse, torej Boga in dejansko sta ga zgubila. To izgubo
še danes imenujemo greh.
Če se vrnemo na Golgoto in si prikličemo v spomin stotnikove besede:
»Resnično, ta človek je bil Božji Sin.(Mr
15,39), potem vidimo kakšna drama se je odvijala. Človek je še enkrat
več obrnil hrbet Bogu in zdi se da je tokrat vse končano. Bog, ki je
prišel za človeka visi mrtev na križu. Smrt je zmagala. Je res vsega
konec?
Pavel, ki že ve kakšen je bil rezultat bitke med Življenjem in smrtjo pravi:
Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo? (1 Kor 15,55).
S praznim grobom smrti ni več. Kajti Kristus je vzel zlo, tudi največje
zlo, popolno zapuščenost od Boga, na svoje rame, prepustil se je smrti
in ravno s to svojo krotko ljubeznijo je premagal smrt in greh. To je
odrešenje. Odrešenje je, da zremo v prazen grob, kjer ni več naših
slabosti in napak ampak se v njem skriva večnost. Ni več strahu pred
grehom, ne pred smrtjo, saj kot pravi Pavel Timoteju:
Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi zaživeli.
Če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi zakraljevali.
Če pa ga bomo zatajili, bo tudi on nas zatajil.
Če se mi izneverimo, on ostane zvest,
kajti sebe ne more zatajiti.(2 Tim 2,11-13)
Sredi teme je zasvetila
luč. In teme ni več. Sredi smrti je zasijalo novo življenje - vstajenje.
In smrti ni več! Želim nam, da bi sredi našega srca zasijal Kristus
Vstali!
Ne boste več potrebovali več svetlike, ne sončne luči, zakaj
On vas bo razsvetljeval na vekov veke! (Raz 22,4-5)
Komentarji
Objavite komentar